Dušan Pirjevec

Rojstvo	20. marec 1921; Solkan[d]
Smrt	4. avgust 1977 (56 let); Ljubljana
Državljanstvo	SFRJ; Kraljevina Italija[d]
Poklic	filozof, literarni zgodovinar, literarni kritik, urednik, prevajalec

Dušan Pirjevec-Ahac, slovenski literarni zgodovinar, prevajalec in partizan, 1921–1977.

Navedki

Ni pomembno, kaj drugi počnejo z nami, pomembno je, kaj počnemo sami s seboj!^[1]

Narod ni nemore biti kapitalistična ne buržoazna kategorija in ne preneha eksistirati v trenutku, ko sta kapitalizem in buržoazija zgodovinsko likvidirana. Narod in narodnost sta dve kategoriji, ki bivata, se razvijata pa tudi nastajata še potem, ko ni več ne kapitalizma in ne buržoazije.^[2]

Srbski Jugoslovani zmanjšujejo razlike med jugoslovanskimi narodi in so za zedinjevanje, zedinjevanje jim je uresničevanje privilegija lastnega jezika in asimilacije manjšinskih narodov, zedinjevanje jim nikoli ni premagovanje svojega »srbstva«, v zedinjevanje zastavljajo le svoje »zgodovinske zasluge« in »državotvornost«. Srbski »Jugoslovani« nosijo zavest o svoji »zgodovinski misiji«, zmeraj so za »močno in enotno državo«, zmeraj so politično »zaskrbljeni« za srečo in usodo drugih narodov, za svojo moralno dolžnost imajo, da z zedinjenjem osrečujejo druge narode, zmeraj so za »državotvorno« na račun demokracije.^[2]

Okrniti nacionalnost pomeni tedaj okrniti človekovo osebnost, pomeni ogrožati njegovo eksistenco. Dosledno in vsestransko priznavanje naroda in narodnosti je tedaj samo priznavanje celotnosti človekove osebnosti, je samo vprašanje resnične demokracije in resnične svobode.^[2]

A take stvari se niso dogajale samo v Črni gori. Tudi mi smo jih imeli. Pri nas je Pirjevec prišel pred partizansko sodišče, ker je ljudi sadistično mučil – pekel jih je na žerjavici. Pirjevca smo osvobodili, nekatere pa smo zaradi teh zločinov postrelili. (Edvard Kardelj je v pogovoru z dr. Vladom Dedirjem 11. oktobra 1978)^[4]

Gledam krog sebe - ni jih več, podobnih. Osebnost je, ki sodi v galerijo upodobitve vrednih slovenskih mož. Romaneskni junak. (Saša Vuga, slovenski pisatelj)^[5]

Ahac je bil že od gimnazije razcepljen med dve ljubezni – kulturo in revolucijo. (Taras Kermauner, slovenski profesor in filozof)^[6]

Kadar sem z njim spal v istem taboru, sem spal z odprto puško. Ahaca sem se vedno bal, ker smo vsi vedeli za njegove zločine. Potem pa je v osemdesetih letih kar nenadoma postal simbol desnice in čudež antikomunizma ter krema slovenske kulture. (Janez Stanovnik, slovenski politik)^[7]