Josip Jurčič
Jump to navigation
Jump to search
.jpg) | |
| Rojstvo |
4. marec 1844 Muljava[d] |
|---|---|
| Smrt |
3. maj 1881 (37 let) Ljubljana |
| Državljanstvo |
.svg){kind=small} Avstro-Ogrska[d] |
| Poklic | pisatelj, novinar |
| Pokopan | Navje, Ljubljana |
Josip Jurčič, slovenski pisatelj in časnikar, 1844–1881.
[uredi]
- Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljaji so v našem srcu, ki pridejo in zginejo kakor blisk. Kadar jih čutimo, ne moremo oči odprtih imeti, slepe nas; kadar preidejo, puste le sled za seboj, njih samih ne moremo gledati. Doma so iz višjega, nam tujega sveta.[1]
- Krvna vez je vendar še vedno najtrdnejša na svetu za človeka, ki ima srce. Prva ljubezen, ki blaži človeka, je gotovo ljubezen do matere, do očeta in do tistih, ki so z nami vred iz enega vira dobili življenje.[1]
- Lepa je narava, lepša in višja pa je njena krona - človek. In če ji ostane zvest, če se more ohraniti v soglasju z njo, ima vse, ker ima mir.[1]
- Govori, kar ti srce da na jezik,
in s tem ne moreš govoriti krivo![1]
- Človek brez srca malokdaj pozna svojega bližnjega in njegovo notranjo vrednost. Vajen je soditi po sebi in blažjih čutov nesebične ljubezni, prizanesljive potrpežljivosti in dobrohotnosti, ki so njemu samemu tuji, tudi pri drugih ne išče in ne najde.[1]
[uredi]
- Izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko častiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti. Vsako novo delo njegovo je pravo veselje slovenskemu občinstvu in množi pisatelju število prijateljev in slavo. (Josip Stritar, slovenski literarni kritik)[2]
- Bil je preverjen, da svojega poklica ni zgrešil in da ni 'faliran' študent, kakor so mu večkrat očitali politični nasprotniki. Bil je ponosen, da živi od zaslužka svojega peresa. (Fran Levec, slovenski literarni zgodovinar)[2]
- Jurčičev pomen je še mnogo večji, kot mu ga ponavadi po šolsko pripisujemo, češ da je napisal Desetega brata ali Domna ali Jurija Kozjaka. Bil je tihe vrste vizionar, ki se je počutil tudi poklicanega, da vodi svoje ljudstvo v obljubljeno deželo samostojnosti in svobodnosti oziroma v Kanaan, kot je sam zapisal, čeprav se je hkrati zavedal, da te obljubljene dežele ne bo nikoli videl. (Matjaž Kmecl, slovenski literarni zgodovinar)[3]