Josip Jurčič

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo 4. marec 1844({{padleft:1844|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})
Muljava[d]
Smrt 3. maj 1881({{padleft:1881|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:3|2|0}}) (37 let)
Ljubljana
Psevdonimi J. J. Zavojšček
Državljanstvo Flag of Hungary (1896-1915; angels; 3-2 aspect ratio).svg Avstro-Ogrska[d]
Poklic pisatelj, novinar
Pokopan Navje, Ljubljana

Josip Jurčič, slovenski pisatelj in časnikar, 1844–1881.

Navedki[uredi]

  • Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljaji so v našem srcu, ki pridejo in zginejo kakor blisk. Kadar jih čutimo, ne moremo oči odprtih imeti, slepe nas; kadar preidejo, puste le sled za seboj, njih samih ne moremo gledati. Doma so iz višjega, nam tujega sveta.[1]
  • Ime nič ne velja; vprašanje je, kakšen je človek, ki ga ima.[1]
  • Krvna vez je vendar še vedno najtrdnejša na svetu za človeka, ki ima srce. Prva ljubezen, ki blaži človeka, je gotovo ljubezen do matere, do očeta in do tistih, ki so z nami vred iz enega vira dobili življenje.[1]
  • Lepa je narava, lepša in višja pa je njena krona - človek. In če ji ostane zvest, če se more ohraniti v soglasju z njo, ima vse, ker ima mir.[1]
  • Govori, kar ti srce da na jezik,
    in s tem ne moreš govoriti krivo![1]
  • Človek brez srca malokdaj pozna svojega bližnjega in njegovo no­tranjo vrednost. Vajen je soditi po sebi in blažjih čutov nese­bične ljubezni, prizanesljive potrpežljivosti in dobrohotnosti, ki so njemu samemu tuji, tudi pri drugih ne išče in ne najde.[1]
  • Bistroumni Slovenci se bodo zmerom učili tujih jezikov, samo to hočemo, da se domači ne zaničuje, da se slovenski jezik na naši slovenski zemlji kot prvi spoštuje.
  • Skrbimo najprej, da svojo narodnost ohranimo in utrdimo, kajti izgubljeno svobodo lahko privojujemo nazaj, a narodnost izgubljena je na veke izgubljena.
  • Kjer ljudje bero in vedo, za kaj gre, tam so trdni. Kjer manjka zavednosti, tam ni gotovosti in tam je sleparjem in tujcem vedno hvaležno polje. Glavni nalog rodoljuba je nevednost in nezavednost iz naroda trebiti.
  • Dokler nam šole ne dajo naroda, ki bode čitati znal in čital, dokler ne bode narodna zavest med našimi ljudmi, tako dolgo se bomo z brezzakonjem borili in še kako pobitje doživeli.
  • Če ne bomo na branju in šolanju nič delali, potlej ne bode kasneje nič pomagalo tožiti, da vsa boljša in višja mesta tujci zasedajo, ako domače intelegencije ne bode.
  • Samo ideje liberalizma, niti klerikalizma nas ne bodo rešile, nego reši nas edino duševno in materialno delo, podloga vsem idejam. Zato vrnimo se k literarnemu delu!
  • Učite se prej, predno govorite, ne blebečite o stvari, ki je ne poznate. Slovnico v roko, predno sodite, očala si kupite, predno berete knjigo za vas s sedmimi pečati zapečateno.
  • Ne gre politike in osebne antipatije nositi v zavode, kamor ne spadajo, da imamo vsi sveto služiti sveti domovini z glavo in peresom, ne s kimanjem in odrivanjem drugih. Lahko je doseči slogo, samo ako se pošteno hoče.
  • Zedinjenje Slovencev je prapor, pod katerim se zbirajo naše duševne moči, pod tem praporom smo hodili v boj za narodne pravice, samo v potrditvi narodnega programa smo našli rešitev pred tujci, samo oni narod, ki je sam gospod na svoji zemlji, lahko pride do blagostanja.
  • Ne cepimo svojih moči, ampak združimo jih; pustimo pričkanje o novih programih. Najlepše fraze so mrtve, če jih ne oživi narodov duh.

Navedki o njem[uredi]

  • Izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko častiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti. Vsako novo delo njegovo je pravo veselje slovenskemu občinstvu in množi pisatelju število prijateljev in slavo. (Josip Stritar, slovenski literarni kritik)[2]
  • Bil je preverjen, da svojega poklica ni zgrešil in da ni 'faliran' študent, kakor so mu večkrat očitali politični nasprotniki. Bil je ponosen, da živi od zaslužka svojega peresa. (Fran Levec, slovenski literarni zgodovinar)[2]
  • Jurčičev pomen je še mnogo večji, kot mu ga ponavadi po šolsko pripisujemo, češ da je napisal Desetega brata ali Domna ali Jurija Kozjaka. Bil je tihe vrste vizionar, ki se je počutil tudi poklicanega, da vodi svoje ljudstvo v obljubljeno deželo samostojnosti in svobodnosti oziroma v Kanaan, kot je sam zapisal, čeprav se je hkrati zavedal, da te obljubljene dežele ne bo nikoli videl. (Matjaž Kmecl, slovenski literarni zgodovinar)[3]



Viri[uredi]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 4. MAREC, Ognjišče.si, pridobljeno 14. januar 2019.
  2. 2,0 2,1 Josip Jurčič, Ognjišče.si, pridobljeno 14. januar 2019.
  3. Jurčič, vizionar tihe vrste, Dnevnik.si, pridobljeno 14. januar 2019.