Janez Evangelist Krek

Rojstvo	27. november 1865({{padleft:1865|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) Sveti Gregor
Smrt	8. oktober 1917({{padleft:1917|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:8|2|0}}) (51 let) Šentjanž
Psevdonimi	J. Sovran
Državljanstvo	Cislajtanija
Poklic	novinar, filozof, pisatelj, duhovnik, politik, teolog, sociolog
Pokopan	Centralno pokopališče Žale

Janez Evangelist Krek, slovenski politik, pisatelj in duhovnik, 1865–1917.

Navedki

• Nekdaj tako veselo kmečko ljudstvo stoka pod kruto butaro davkov in dolgov, čez glavo je zadolženo; boben poje dan za dnem smrtno pesem posestvom, ki so stoletja prehranjala jeden rod; nesrečni potomci kmečkih veljakov pa tavajo brez doma in brez posestva mej neštevilno množico za smrt odločenih ljudij — proletarcev.

• Začeti je treba, v tem je vsa skrivnost. (o svojem delu)

• Kadar začne človek iti za denarjem in častmi, je že izgubil zmožnosti, biti voditelj.

• Predstavljati si moramo, da ne delimo delavcem miloščine, pač pa pravico.

• Kjer propada kmečki stan, propada tudi država. In kjer so že položili kmečki stan v gomilo, tam se poruši kmalu tudi vse državno poslopje.

• Življenje mi je delavnik. In takrat sem najbolj zadovoljen sam s seboj, ko docela utrujen od dela padem, kjer že bodi, v sladek sen, da se mi vrnejo izrabljene telesne sile. Takrat pa najmanj, ko zasledim kos lenobnosti ali senco lenobe v svojem življenju.

• To noč se mi je sanjalo, da sem bil v Nemčiji obsojen na smrt. Preden so me obglavili, sem hotel imeti še – nagovor za ljudstvo.

• Prijatelj, meni je katoličanstvo sveta reč; nad vse. Politika, to pa veste, ni lepa reč. Grobo je to delo, odurno, v zvezi s korupcijo, ki jo moramo preprečevati, zabranjevati in omejevati; toda popolnoma teh reči skoraj ne moremo onemogočiti. Politiko delajo ljudje. Naj si bodo še tako dobri, reciva, tudi plemeniti: ljudje so. Vse človeške slabosti padejo za to na sveto, vzvišeno katoliško Resnico, ki je edina; ničesar ni katoličanstvo krivo; a na takih človeških slabostih temelje potem vsi napadi na Cerkev, ki je prevzvišena, da bi mogla nositi odgovornost za slabosti ljudi. (o ločivi cerkve in države)

• Ugovarjajo nam: Samo zato poudarjate demokratstvo, ker hočete vladati. Poglejmo, kaj je na tem! Poslanci so pooblaščenci volivcev. Kjer je pooblastitelj neumen ali nevreden, tam dela pooblaščenec, kar hoče. Mi pa ravno politično vzbujamo pooblaščevalce. Veliko več se sedaj bere, koliko več zanimanja se zdaj kaže za javno življenje, kakor pred leti! Do zadnje gorske koče zanašamo smisel za politične pravice. To se ne bo dalo iztrgati. Stranka, ki pride v vlado med politično vzbujenim ljudstvom, bo imela sedaj nepopisno več kontrole, kakor so jo imele doslej vladajoče stranke. Nasprotniki bodo pazili na vsako kretnjo, a pazilo bo tudi vse ljudstvo. Jasno je, da stranka, ki ne bi delala ljudstvu v blagor, mora odleteti pri prvih volitvah.

• Narodno življenje brez državnosti je nemogoče.

• Mi se s ponosom imenujemo Slovenci in zahtevamo za svoj narod skupno upravo in pravično narodno avtonomijo.

• Zedinjenje zedinjenemu narodu enotno samostojno svobodno državo ... Dinastija naj ve, da se slovenski, hrvatski in srbski narod lahko zadovolji samo s samostojno državo. Zahteva po samostojni državi ni antantina politika, stremijenja po svobodi in samostojnosti so starejša kot pa antanta, takšna prizadevanja niso veleizdajstvo. Suženjstvo je veleizdajalstvo. Zahteve Slovencev, Hrvatov in Srbov so pravične in v nujnem skladu z idejo razvitega naroda, uveljaviti pa jih morajo brez ozira na kogar koli.

• Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le eno: kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečali naši jugoslovanski državi, za njen procvit, kulturo in blagostanje!

• Cesar Jožef II. je začel uvajati liberalstvo v zakone, zraven je pa tudi hotel ponemčiti nenemške narode. Hotel je siloma preobraziti Avstrijo v nemško državo.

O njem

• Revolucionar v talarju.

• Veselo ga je gledati, kako organizira ljudstvo, kako zbira moči, kako deli delo do zadnjega moža: vse se giblje, navdihnjeno od ideje. Koliko delo je delo njegovo, in naše delo ni ovirati ga vtem. (Oton Župančič, slovenski pesnik)

• Tisto uro, ko je presunil slovenski narod bolestni glas, da doktorja Kreka ni več, je zakrvavelo vsako srce, so se nam vsem orosile oči ... Nikoli se še niso vsi, ki resnično ljubijo slovenski narod in zaupajo v njegovo prihodnost, tako tesno zgrnili v eno vrsto, si tako toplo segli v roko, si tako verno in brez hinavščine pogledali iz oči v oči. Srca so govorila brez besed: 'nebratje smo bili v ponižanju, bratje bomo v poveličanju!' In iz tihe sedmine se je rodila vesela svatovščina. Kar je Krek z brezprimerno močjo snoval in stvaril dolga leta, je ustvaril ob svoji zadnji uri; česar niso gledale njegove žive oči, je gledal njegov odprti grob. Ko se je narod poslavljal od njega, dobrotnika, je bil neločena in neločljiva družba bratov in sester, ki so enega upanja in ene vere, ene misli in ene volje. Ta črni praznik, ki nam je dal dovolj solza bridkosti in očiščenja, nam je obenem dodelil posebno dragocen dar: vrnil nam je spoznanje, ki nam je bilo v teh časih že skoraj izgubljeno, da more obroditi sočen sad le tisto delo, ki je bilo spočeto in izvršeno v čisti poštenosti ... Zato so vroče, naravnost iz srca privrele solze ob grobu moža, ki je dal svojemu narodu vse in edino, kar je imel: svoje življenje. Izkazalo se je, kakor še nikoli, kdor daje ljubezen, mu je povrnjena tisočkrat: Ne z mečem, z ljubeznijo je zmagal Kristus. Sovraštvo je tiščalo naš narod ob tla, ljubezen ga bo povzdignila do sončnih višav. Tega evangelija nam ni dal prazen sanjač, dal nam ga je izmučen delavec ob svoji smrti – Nič žalosti ob tem grobu! Bolj nego kdaj zaupajmo v njegovo slavo! Kajti njiva, ki je imela take orače, take sejalce, ne pomori slana, ko pride čas! (Ivan Cankar, slovenski pisatelj)

• Krekova moralna veličina je bila v tem, da ni šel lahkomiselno v boj, marveč se je zanj dobro pripravil, in da je bil tako nesebičen, da nikoli ni iskal sebe niti v najdrobnejši stvari, da je za to zaslužil in našel zaupanje tistih, katerim je hotel pomagati, ki se ni omajalo pri nekaterih neogibnih neuspehih. (Vinko Brumen)

• Slovenci nismo imeli večjega moža od Kreka in ga ne bomo imeli in jaz silno obžalujem, da je prinesel Slovenski narod tiste svinjarije. (Ivan Tavčar, slovenski politik in pisatelj)

• Ni bil človek ustvarjen za čisto znanost, ampak je globoko v sebi čutil socialno poslanstvo. Najlepše besede, ki jih je izgovoril ali zapisal, so izhajale iz ljubezni do ljudstva in iz sočutja s trpečimi ljudmi. (Aleš Useničnik, slovenski filozof in teolog,)

• Kaj je bil svojemu narodu Krek, je dokazal pogreb. K njegovi krsti se je zgrnil ves narod, nič vabljen in klican. Kakor valovje je vse privrelo k njegovi gomili. Revež, delavec, kmet, izobraženec, učenjak-vse, vse je bilo prežarjeno z notranjo bolečino, v kateri ni bilo ne laži ne hladne uradnosti. Vse je zajela grenkost, ker so zasipali v grob - ljubezen. Ves narod je občutil, da je izgubil moža, ki je bil vsem vse, sebi nič, ki je bil vse življenje borec za trpeče brate, ponižane in razžaljene. (Fran Saleški Finžgar, slovenski pisatelj in duhovnik)

• Dr. Krek je bil preidealen rodoljub in pregenialen politik, da bi v veliki dobi iskal orientacije v strankarskih razmerah. Dokaz temu je, da je sedaj velikemu smotru za voljo zapostavil vse ostalo. (Ivan Hribar, slovenski politik)

• Slovenski narod dosihmal ni imel večjega in odličnejšega parlamentarca, nego je bil dr. Janez Evangelist Krek. (Fran Šuklje, slovenski politik)

• Krek je zrastel iz istih temeljev kakor Slomšek: iz čiste slovenske krvi, iz duha Cerkve. Tudi on je bil pristen Slovenec, tudi on je bil veren sin katoliške Cerkve. Toda dočim je bil Slomšek škof, pastir duš, ki je iz slovenstva ven in iz Cerkve pokazal našem u ljudstvu njegov verski in versko-kulturni program in poslanstvo, je Krek, iz istih temeljev, začrtal slovenskemu narodu njegov socialni in državni program in poslanstvo. (Jakob Aleksič, slovenski teolog)

• Če govorimo o njegovi osebnosti, moramo pribiti ravno to, da je bil pravi narodni voditelj in je imel vse lastnosti narodnega voditelja. Predvsem moram poudariti, da so videli v njem voditelja domala vsi Slovenci, ne glede na svetovnonazorske in politične razlike. To je odločilno. Kaj podobnega se zlepa ni posrečilo nobenemu Slovencu, zlasti pa je to težko pri duhovniku, ki so ga takrat liberalni krogi iz političnih in nazorskih komaj z zadržkom sprejemali, če ga niso odklanjali ... Voditeljska osebnost je privlačna osebnost. Ni potrebno, da je simpatične zunanjosti. Pač pa mora imeti nekaj sugestivne moči, ki priteguje ljudi za sabo. Pravimo, da mora biti ‘močna osebnost. (Anton Trstenjak, slovenski duhovnik in psiholog)

• Spomin na té nikdar ne bo se zgubil,
  še pozni rod k hvaležnosti bo vabil,
  pri nas držimo, kar je kdo obljubil,
  naš dom nikoli te ne bo pozabil. (napis na spominski plošči na njegovi rojstni hiši)