Anton Martin Slomšek

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo Anton Slomšek
26. november 1800({{padleft:1800|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})
Uniše[d]
Smrt 24. september 1862({{padleft:1862|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:24|2|0}}) (61 let)
Maribor
Državljanstvo Flag of the Habsburg Monarchy.svg Avstrijsko cesarstvo[d]
Flag of the Habsburg Monarchy.svg Habsburška monarhija[d]
Poklic duhovnik, pesnik, pisatelj, pedagog, skladatelj, škof, teolog
Pokopan Stolnica sv. Janeza Krstnika, Maribor

Anton Martin Slomšek, slovenski škof, pesnik, pisatelj, narodni buditelj in blaženi, 1800–1862.

Navedki[uredi]

  • Prava vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.[1]
  • Sedanje ljudi dvojna zmota mami: nekateri vere ne cenijo in mislijo brez prave vere pravično živeti, drugi se le na golo vero zanašajo, živijo pa pogansko. Oboje pelje v pogubo.[2]
  • Kdor denar izgubi, le malo izgubi; kdor ob poštenje pride, veliko več izgubi; kdor življenje izgubi, še mnogo več izgubi; kdor pa vero izgubi, izgubi vse![3]
  • Vsak človek ima trojne prijatelje: posvetno blago, sorodstvo in kreposti pa dobra dela. Kadar je treba v večnost iti, ga prvo zapusti, drugi do groba spremijo, le tretji gredo z njim.[4]
  • Slabi prijatelji so kakor sončna ura, ki le tako dolgo kaže, dokler sonce sije. Ko se sonce skrije, tudi sence na uri ni. Če si v nesreči našel prijatelja, drži se ga in mu prijaznost lepo povrni.[5]
  • Za pravo krščansko življenje še ni dovolj, samo hudega se varovati pa Božjo službo opravljati. To je šele cvetje! Iz cvetja mora sad dozoreti, To pa so dobra dela. Presodimo danes, koliko je v nas pravega krščanstva![6]
  • Če želimo po stezi popolnosti hoditi, moramo z malim začeti, ne hrepeneti po čudežih velike svetosti, ampak se v vsakdanjih krepostih vaditi. Če hočeš v visok stolp priti, moraš od ene stopnice do druge stopati. Kdor naenkrat previsoko stopi, mu rado spodleti. Toliko majhnih priložnosti imamo: prestati kakšno zoprnost, požreti žal besedo, kakšno sitnost voljno potrpeti, nespamet bližnjemu ne zameriti. To so reči, ki jih vsakdo lahko stori.[7]
  • Hočeš druge vneti, moraš sam goreti. Mrtvo oglje se ne vžge.[8]
  • Marsikdo bi se rad poboljšal, ali prizadevati si noče. Priden bi rad bil, ali delati mu mrzi. Svet bi rad bil, ali sveto živeti se mu ne ljubi. Nekateri v poboljšanje le na pol stopijo. Tako ravnanje ni drugega kakor goljufija.[9]
  • Ljubi rojaki, nikar ne mislite, da je vse resnica, kar je pisanega, ali da je vaš prijatelj vsak, kdor se vam po novinah za takega ponuja.[10]
  • Od kod sovražni veter, ki gasi luč vere? Iz zapeljivih knjig in posvetnih časnikov, v katerih črnijo vero in bogoslužje in pravijo, da dušnim pastirjem ni treba verjeti, kar učijo, ne poslušati, zlasti če zadeva časne pravice in pozemeljske reči.[11]
  • Zastonj pričakujemo lepšo prihodnost od spremembe zakonov, od izboljšanja državnih ukrepov. Temeljito ozdravljenje mora priti od znotraj! Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase.[12]
  • Vsi, ki húdo delajo, ne bodo ubežali ostri Božji pravici. Bog odlaga, toda gotovo zadene. Ne motite se, če hudodelcem hitro ne plača! Božja šiba zanje raste![13]
  • Kdor Boga in njegove svete volje prav ne spozna, tudi Bogu prav služiti ne ve. Koliko je kristjanov, ki Deset Božjih zapovedi prav ne znajo, ne razumejo, prelomijo jih pa! Kako si upaš Bogu prav služiti, dokler te za Božji nauk tako malo skrbi?[14]
  • Gosposka je velik Božji dar, naj bo dobra ali hudobna. Če je pravična, je dobrota, če je krivična, je šiba. Gorje ljudstvu, ki gosposko zaničuje, le na davek gleda, miru, pravice in reda pa ne vidi![15]
  • Kdor svojo domovino ljubi, bo rad – če je poklican ali iz svoje dobre volje – opravljal svojo službo, tudi takrat, kadar mora svoje življenje postaviti v nevarnost, kot zdravnik ali vojak.[16]
  • Če hočemo svoje hudobno poželenje premagati, se moramo navaditi, da samim sebi ne dovolimo vsega, česar si želimo, ampak se navadimo pritrgovati si in se česa vzdržati.[17]
  • Koliko hudega pride iz krive vzgoje otrok! Po resnici vam povem: sedanja vzgoja otrok je večjidel napačna. Kriva vzgoja je slabih časov mati![18]
  • Bog za vsako bolezen rožo ustvari, le za smrt rože ni. Kar so grenke rože zdravilo za bolno telo, to so grenkosti trpljenja zdravilo za dušo, da jo pregrešnih navad in slabih nagonov ozdravijo.[19]
  • Ne darujmo maše le za posvetne reči, za lepo živino, za časno blago, ampak za odpuščanje grehov, za svoje zveličanje in zveličanje svojih ljudi, za poboljšanje našega življenja.[20]
  • Pravi razloček med krščansko ljubeznijo do svojega naroda in med poganskim nacionalizmom je ta, da vsaka resnična ljubezen tudi pri drugih narodih dopušča isto čustvo, jih spoštuje in časti.[21]

Navedki o njem[uredi]

  • To me spominja na svetega Frančiška, ki mu je bilo rečeno: »Obnovi mojo Cerkev.« Tudi on je mislil obnavljati s kamni, potem pa je bila obnova drugačna. Na neki način se tega pastoralnega dela bolj veselim. Spominjam se dne, ko je kazalo tako črno, da sem mislil, da je vsega konec. Šel sem k Slomšku in ga prosil: »Pripravi me, da bom prvič v življenju sprejel poraz.« Očitno je Slomšek to drugače uredil. Rimu sem rekel: »Če rešimo Slomškovo škofijo, pripišemo ta čudež Slomšku.« Če upoštevamo čudež ozdravitve od bolezni, potem moramo tudi tega, saj je tudi to bolezen. V vsem tem vidim Slomškovo pomoč in si bom prizadeval, da bi ob tej duhovni prenovi Slomška pripeljali do svetništva. (Alojzij Cvikl o Slomškovem zavetništvu nadškofiji v krizi ter čudežu kot pogoju za Slomškovo kanonizacijo)[22]
  • Videla in razgovorila sta se dva cerkvena kneza, ki sta si po mišljenju in vnemi za duše tako sorodna. (Laibacher Zeitung v poročilu o srečanju med Barago in Slomškom; Baraga je Slomška obiskal v Šentandražu, ko je šel takoj po škofovskem posvečenju na svoje drugo in zadnje potovanje v Evropo; pri njem je bil od 28. – 30. marca 1854.)[23]

Viri[uredi]

  1. Anton Martin Slomšek, Slomškove drobtinice, zbrala in uredila Zmaga Kumer, Družina, Ljubljana 2001, stran 8.
  2. Prav tam, misel za 20. januar.
  3. Prav tam, misel za 28. januar.
  4. Prav tam, misel za 20. januar.
  5. Prav tam, misel za 28. marec.
  6. Prav tam, misel za 10. marec.
  7. Prav tam, misel za 21. april.
  8. Prav tam, misel za 7. junij.
  9. Prav tam, misel za 14. november.
  10. Prav tam, misel za 18. junij.
  11. Prav tam, misel za 18. avgust.
  12. Prav tam, misel za 12. januar.
  13. Prav tam, misel za 29. februar.
  14. Prav tam, misel za 5. marec.
  15. Prav tam, misel za 22. junij.
  16. Prav tam, misel za 28. junij.
  17. Prav tam, misel za 7. avgust.
  18. Prav tam, misel za 9. september.
  19. Prav tam, misel za 7. november.
  20. Prav tam, misel za 9. december.
  21. Prav tam, misel za 15. december.
  22. »Iz teme bo zasvetila luč«; v: Družina, številka 12, 22. marec 2015.
  23. Franc Jaklič, Jakob Šolar, Friderik Baraga, Mohorjeva družba, Celje 1968, stran 116.