Ema Krška

Rojstvo	cca. 980 Pilštanj
Smrt	domnevno 1045 Krka
Državljanstvo	Mejna grofija Avstrija  Koroška  Sveto rimsko cesarstvo
Poklic	aristokratka
Pokopan	sostolnica Marijinega vnebovzetja v Krki

Ema Krška, slovenska plemkinja, benediktinka in svetnica, okoli 995–1045.

Navedki o njej

• Vztrajno, nekaj stoletij trajajoče čaščenje svete Eme med Slovenci je bila podlaga njene uradne razglasitve za svetnico leta 1938. Lahko rečemo, da je sveta Ema na neki način res »prva slovenska svetnica«. Slovenci so vedno radi romali na grob svete Eme v Krko. O njenem čaščenju pričajo tudi mnoge cerkve, posvečene njej, zlasti na Koroškem in Štajerskem. Tudi krstno ime Ema, Emica na Slovenskem kar pogosto slišimo. (Silvester Čuk)

• Marko Marin:

• Ne glede na njeno poreklo je Ema Krška delala Slovencem v prid: zavarovala jih je z določenimi privilegiji nasproti priseljenim fevdalcem (odkup svobode za neznatna sredstva), nekdanje rodovne skupnosti je pravno prevedla v nove organizirane oblike, ki jih je uveljavljala predvsem cerkvena organizacija v obliki župnij, ustanovila je 9 župnij, na svojem območju je ohranila uporabo slovenskega jezika v civilni in cerkveni službi (Brižinski spomeniki, odkup svobode), ustanavljala je tiste institucije, ki so širile napredne ideje o razvoju socialnih in intelektualnih pogojev prebivalcev (benediktinski samostan Admont v dolini reke Enns na Štajerskem, samostan benediktink v Krki na Koroškem), položila je temelje eni najpomembnejših ustanov tedanje družbe, ustanovitvi krške škofije, ki naj bi obsegala vse slovensko ozemlje tostran Visokih Tur, spretno je vodila izkoriščanje naravnih dobrin za izboljšanje socialnega položaja delavcev (rudniki srebra in zlata).

• Kneginji Emi bi v samostojni Sloveniji morali dati ustrezno mesto. Nemški fevdalni priseljenec se je na današnjem slovenskem ozemlju v njenem času opomogel. Ona je videla, da razpada Savinjska marka, vendar je znala poiskati vse potrebne ključe, da se je rešilo, kar se je rešiti dalo: ohranila je slovenščino in odkup svobode, ustanovila je za to obdobje zelo napredne ustanove, fare in samostane; slednji so bili razsvetljeni posredovalci razvoja z uveljavljanjem pisane besede, evangeljskih moralnih norm in pravne organiziranosti.

• Demokratičnost na območju njenega teritorija je veljala vse do 19. stoletja, tako da se je slovenski jezik ohranil v zgoščenih slovenskih seliščih, in tudi osvobajanje v 19. in 20. stoletju je posledica te zasnove.