Ignacij Nadrah

Rojstvo	24. december 1868; Stična[d]
Smrt	17. november 1951 (82 let); Ljubljana
Državljanstvo	SFRJ; Kraljevina Jugoslavija[d]; SHS; Avstro-Ogrska[d]
Poklic	duhovnik, publicist

Ignacij Nadrah, slovenski duhovnik in kandidat za svetnika, 1868–1951.

Navedki o njem[uredi]

To je bila izredna osebnost. Res je, da ni imel nobenega doktorata, ali njegova osebnost je vplivala bolj kakor če bi imel 2 doktorata. Bil je zelo izobražen v teoloških, pa tudi v drugih vedah (zvezdoslovje, prirodoslovje, fizika). Največ pa je naredil njegov zgled. Bogoslovci smo vedeli, da je on do samega sebe tako strog asket, da hodi spat ob 11h in vstaja ob 4h, da je kot ura točen, delaven. Vse to je bolj vplivalo kot najmočnejša pridiga. Govoril nam sploh ni veliko. Le vsako soboto je imel uro lepega vedenja. Tam nam je nadrobil mnogo praktičnega za življenje. Bogoslovci smo imeli tako spoštovanje do njega, da smo se ga kar bali. Pa vendar je znal biti ob pravem času zelo dober. Bil je zelo odmaknjen človek, večina dneva sam. Naj je prišel k njemu kdorkoli, zelo hitro je moral opraviti in iti. Če je prišel bogoslovec s kakšno prošnjo, sta opravila v par stavkih, bodisi da je bila rešitev pozitivna, ali pa negativna. V dnevno politiko se mož ni mešal in je tudi nam dejal, naj bosta naša politika študij in molitev. Tako nas je vzgajala Nadrahova osebnost. (o Nadrahu kot ravnatelju semenišča)^[1]

Ravnatelj Nadrah je bil človek, ki se v drobno dnevno politiko nikoli v življenju ni vmešaval. Bil je pristaš Korošca, načelno je držal to linijo, a podrobno ni nikoli politiziral. Tudi nas je tako učil, da je duhovnik za vse in naj se na župniji ne vmešava v tista umazana vsakdanja sporna vprašanja, kjer se tako lahko zameri enemu delu vernikov in potem ne najde več dostopa do njihovih duš. Rad je poudarjal, da tisti duhovnik, ki je res v politiki, je potem navadno slab dušni pastir, ker mu zmanjka časa, da bi se dobro pripravljal na pridige in krščanski nauk v šoli.^[2]

↑ Tamara Griesser Pečar, Stanislav Lenič: Življenjepis iz zapora, Mohorjeva družba v Celovcu, Celovec, Ljubljana, Dunaj 1997, stran 53.
↑ Prav tam, strani 58–59.