Pojdi na vsebino

Stanislav Lenič

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Portret
Rojstvo 6. november 1911({{padleft:1911|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})
Župeča vas[d]
Smrt 4. januar 1991({{padleft:1991|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) (79 let)
Ljubljana
Državljanstvo  SFRJ
Poklic duhovnik, duhovnik, katoliški škof
Pokopan Centralno pokopališče Žale

Stanislav Lenič, slovenski škof, 1911–1991.

Navedki[uredi]

  • Ehrlicha kot profesorja nismo posebno cenili, ker so bila njegova predavanja neurejena, bolj razmetana. Spoštovali smo ga pa kot silno gorečega duhovnika. Ko je prihajal k predavanjem, je edini izmed profesorjev vedno pokleknil in ves zamaknjen molil kratko molitev. Slišali smo ga včasih pridigati in je včasih kar fasciniral. Navduševal nas je za karitativno delovanje in ko smo hodili na obiske k revnim družinam po mestih in jim nosili kruh, ki smo si ga pritrgali, so nam te družine pripovedovale, da je njihov stalni dobrotnik profesor Ehrlich, ki jih obiskuje in jim prinaša podpore. Radi vsega tega smo Ehrlicha spoštovali kot gorečega, požrtvovalnega duhovnika. Rad pa je govoril tudi o problemu manjšin na Koroškem in Primorskem. Tu se je večkrat tako razvnel. Priznati moram, da nobeden mojih vzgojiteljev, ne v gimnaziji ne v bogoslovju, ni znal tako navdušeno govoriti o slovenstvu kot Ehrlich.[1]
  • Strle je po svoji naravi tip »knjižnega molja«, ki bi neprestano tičal v knjigah. Ima ogromno znanje, je kakor živ leksikon. Kadar pa predava, je bolj neroden v izražanju. Na Žalah je večino časa preživel sam zase, pri delu pa je bil priden kot mravlja. (Strle je bil na Žalah v delovnem taborišču kot zapornik)[2]

Ignacij Nadrah[uredi]

  • To je bila izredna osebnost. Res je, da ni imel nobenega doktorata, ali njegova osebnost je vplivala bolj kakor če bi imel 2 doktorata. Bil je zelo izobražen v teoloških, pa tudi v drugih vedah (zvezdoslovje, prirodoslovje, fizika). Največ pa je naredil njegov zgled. Bogoslovci smo vedeli, da je on do samega sebe tako strog asket, da hodi spat ob 11h in vstaja ob 4h, da je kot ura točen, delaven. Vse to je bolj vplivalo kot najmočnejša pridiga. Govoril nam sploh ni veliko. Le vsako soboto je imel uro lepega vedenja. Tam nam je nadrobil mnogo praktičnega za življenje. Bogoslovci smo imeli tako spoštovanje do njega, da smo se ga kar bali. Pa vendar je znal biti ob pravem času zelo dober. Bil je zelo odmaknjen človek, večina dneva sam. Naj je prišel k njemu kdorkoli, zelo hitro je moral opraviti in iti. Če je prišel bogoslovec s kakšno prošnjo, sta opravila v par stavkih, bodisi da je bila rešitev pozitivna, ali pa negativna. V dnevno politiko se mož ni mešal in je tudi nam dejal, naj bosta naša politika študij in molitev. Tako nas je vzgajala Nadrahova osebnost. (o Nadrahu kot ravnatelju semenišča)[3]
  • Ravnatelj Nadrah je bil človek, ki se v drobno dnevno politiko nikoli v življenju ni vmešaval. Bil je pristaš Korošca, načelno je držal to linijo, a podrobno ni nikoli politiziral. Tudi nas je tako učil, da je duhovnik za vse in naj se na župniji ne vmešava v tista umazana vsakdanja sporna vprašanja, kjer se tako lahko zameri enemu delu vernikov in potem ne najde več dostopa do njihovih duš. Rad je poudarjal, da tisti duhovnik, ki je res v politiki, je potem navadno slab dušni pastir, ker mu zmanjka časa, da bi se dobro pripravljal na pridige in krščanski nauk v šoli.[4]

Gregorij Rožman[uredi]

  • Starejši duhovniki so mi pripovedovali, da se je Rožman ločil od Jegliča ravno, kar se tiče političnega življenja. Jeglič je politično življenje zelo spremljal, rad sam posegal vmes (majniška deklaracija!) in tudi duhovnike k temu navajal. Ob nastopu Rožmanovem se je takoj videla sprememba. Rožman sam ni nikjer posegal v politiko in tudi duhovnikom ni tega priporočal. Hotel je, naj se duhovniki držijo le duhovniškega dela. Iz tega njegovega načelnega stališča je razumljivo, da je bil tudi do liberalcev bolj spravljiv kot Jeglič. Mnogim se je čudno zdelo, ko se je sam udeležil pogreba ministra Janeza Hribarja, ki je ob začetku okupacije iz obupa v 92. letu starosti napravil samomor. Prav tako se je udeležil tudi pogreba liberalnega voditelja dr. Kramarja. (popravek: Hribar je umrl star 89 let)[5]
  • Rožman je vso okupacijo bil kakor trdnjava, ki jo neprestano obletavajo vsi mogoči napadalci. Skoro 12 ur na dan so bili pri njem ljudje, vsak je prišel s svojim namenom, da ga pridobi za svoje cilje. Rožman je po naravi mehak in je podlegel tistim vplivom, ki so bili močnejši. Majhni politiki so se skrivali za njegov hrbet in njega potiskali v ospredje.[6]
  • Sploh je Rožmanovo prepričanje že spočetka bilo to: Oborožen odpor našega tako malega naroda je nesmisel, je samo uničenje življenj in imetja, je narodni samomor. Zaradi tega ne bomo osvoboditve dosegli niti en dan preje. (Rožmanova preroška napoved o osvoboditvi)[7]
  • Vedelo se je pač javno, da Rožman odobrava domobranstvo, a konkretno vanj nikdar ni posegal, če izvzamemo prvo prisego domobrancev na Stadionu, kamor je šel zelo nerad pod izrečnim pritiskom tako z nemške kot domobranske strani. Druge prisege se ni hotel več udeležiti.[8]
  • Glavne oznake Rožmanovega značaja
    Po svoji inteligenci Rožman ni bil kaka izredna osebnost, bistroumna in dalekovidna, ki bi znala od daleč presojati zamotani položaj in zavzeti do njega ustrezajoče stališče. Imel pa je dober spomin, zlasti spomin za osebe in kraje. Poznal je po imenu vse mogoče ljudi, če jih je le enkrat v življenju srečal. Dalje je do podrobnosti poznal vsako vas v škofiji, če se je le enkrat skozi peljal. Po svoji inteligenci torej nikakor ni bil prvi duhovnik v škofiji, ampak so ga mnogi daleč prekašali (na primer dr. Odar, dr. Aleš Ušeničnik, dr. Lukman, morda še dr. Kraljič in še kdo).
    Po svoji čustveni plati je bil zelo mehko čuteč, to je menda lastnost Korošcev, da so kar malo sentimentalni. Vsak dogodek je torej nanj tudi in predvsem čustveno močno vplival.
    Po značaju je bil mešanica sangvinika, kolerika in flegmatika.
    Sam zase je zahteval minimum tako časti kot telesnih ugodnosti. Ni pil in ne kadil.
    Znan je bil po svoji dobrotljivosti do siromakov. Vsak berač je bil tako sprejet v njegovem salonu kot minister. Svojo plačo je že prve dni v mesecu do skrajnosti razdelil stalnim odjemalcem, beračem in revnim družinam, zlasti še raznim bohemskim umetnikom, ki so ga gotovo malo izrabljali.
    Glavna pomanjkljivost njegovega značaja pa je najbrž bila premajhna odločnost in samostojnost in zato prevelika odvisnost od vplivanja drugih. Tega so se mnogi na katoliški strani zavedali in so zato pomnožili svoje obiske in vplive nanj, da so ga tako pridobili za svoje cilje.
    Znano je bilo tudi, da se je Rožman mnogo težje branil vpliva in prigovarjanja s strani laikov kakor pa s strani duhovnikov. Do duhovnikov je znal biti včasih odločen in skoro osoren, do laikov pa ne in je le prerad pristajal na njihova prigovarjanja in njihove predloge.[9]

Viri[uredi]

  1. Tamara Griesser Pečar, Stanislav Lenič: Življenjepis iz zapora, Mohorjeva družba v Celovcu, Celovec, Ljubljana, Dunaj 1997, stran 57.
  2. Prav tam, stran 183.
  3. Prav tam, stran 53.
  4. Prav tam, strani 58–59.
  5. Prav tam, stran 68.
  6. Prav tam, stran 84.
  7. Prav tam, stran 156.
  8. Prav tam, stran 161.
  9. Prav tam, stran 171.