Friderik Baraga

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Friderik Baraga
Portret
Rojstvo 29. junij 1797({{padleft:1797|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1]
Grad Mala vas[d], Knežja vas[d]
Smrt 19. januar 1868({{padleft:1868|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})[2][1] (70 let)
Marquette[d]
Državljanstvo Flag of the United States (1867–1877).svg ZDA
Flag of the Habsburg Monarchy.svg Avstrijsko cesarstvo[d]
Poklic duhovnik, etnolog, jezikoslovec, škof, leksikograf

Friderik Baraga, slovenski škof, misijonar, pisatelj, jezikoslovec in kandidat za svetnika, 1897–1868.

Navedki[uredi]

  • P. Dvoržak je z vnemo, s katero je gojil pobožnost in oznanjal pravovernost, dosegel to, da je vera, ki je bila zaradi neugodnih razmer na Dunaju zelo opešala, zopet čudovito vzcvetela. Sam sem bil temu priča, ko sem pet let študiral na Dunaju in sem tri leta imel srečo hoditi k spovedi k temu častitljivemu božjemu služabniku. To sem imel in bom imel do konca svojega življenja za eno največjih dobrot božje previdnosti. (v svojem škofovskem pismu papežu Piju IX.)[3]
  • Čedalje bolj spoznavam, kako ljubezni željno srce mi je ustvarila večna Ljubezen. Četudi se mi duša včasih bavi z drugimi mislimi in se jih raduje, je pri tem veselje moje duše le kratkotrajno. Ob njem tu pa tam nastane v mojem srcu pusta praznina, ki jo morejo izpolniti le blage misli na Boga in njegovo večno ljubezen in na tvojo sestrinsko ljubezen. (v pismu sestri Amaliji z dne 6. maja 1819)[3]
  • Povem ti, da še nikoli nisem bolj mirno, zadovoljno in poceni živel kakor zdaj in si ne želim nobene spremembe, razen če bi imel biti tako star in slab, da bi si ne mogel sam kuriti sobe. /.../ O, kolika sreča je za človeka biti prost vsega pozemeljskega in ne imeti nobenih posvetnih skrbi! Kako lahko ostane potem zmerom z Bogom združen! (v pismu sestri Amaliji z dne 15. januarja 1840 po tem, ko ga je sestra Antonija zapustila in odšla v domovino; v tem času je na zajtrk in večerjo hodil h gospe Lacomb, za kosilo je pojedel zgolj kos kruha, drva so mu zelo poceni priskrbeli drugi, dobre žene so mu brezplačno prale in šivale, le kuril si je sam)[4]
  • Oče, midva se bova potopila. (vzklik spremljevalca Vizona, ko sta se z Barago v čolnu peljala čez viharno Gornje jezero)
    – Vizon, ne boj se! Črna suknja ne bo utonila, ker potem bi bilo ljudstvo na oni obali nesrečno. (Baraga, ki je v čolnu ležal vznak in popolnoma mirno molil brevir)[5]

Navedki o njem[uredi]

  • Radovedno sem gledal vse okolnosti. Katoliška občina je zelo številna in sestoji večinoma iz Indijancev in mešancev, ki so vsi v Kristusu rojeni otroci g. Barage. Vsak dan pobožno napolnijo cerkev in imajo jutranjo molitev in mašo in vsak dan tudi skupen pouk. Ob nedeljah pridiga g. Baraga po indijansko, angleško in francosko., ker je tukaj tudi nekaj kanadskih Francozov in Angležev (Ircev). /.../ Brez dvoma je on v indijanski deželi najbolj ubožen duhovnik in najboljši misijonar. Pa kakor je vaš brat odličen v dušnem pastirstvu, tako nevešč je v gospodarstvu. Njegova neizmerna dobrota ga bo vedno držala v apostolskem uboštvu. Lepo vsoto denarja, ki jo je lani prinesel iz Evrope, je že razdal in bo kmalu trpel pomanjkanje. Prezidava cerkve, ki bo v nekaj dneh končana, ga je stala ogromno denarja. (v pismu z dne 20. julija 1838 sestri Amaliji o Baragu in njuni sestri Antoniji, ki je bila takrat pri Baragi v misijonu)[6]
  • G. Baraga se odlikuje pred vsemi drugimi misijonarji, o čemer tudi jaz lahko pričam z vso upravičenostjo. Ta božji mož ima globoko in obširno izobrazbo, apostolsko pobožnost združeno z nenasitljivo vnemo za spreobračanje duš in tako veliko modrost, da ga po pravici slavijo ne samo katoličani, ampak tudi protestanti in pogani. Božji blagoslov je vidno spremljal njegovo neutrudljivo delo v Krivem drevesu, pri Veliki reki, v St. Clairu in v La Pointu, da so njegovi spreobrnjenci najboljši kristjani v Ameriki. V razcvet kreposti in vere zasluži, da bo svetil tudi mnogim drugim. (v pismu na Dunaj z dne 21. julija 1838)[7]
  • Videla in razgovorila sta se dva cerkvena kneza, ki sta si po mišljenju in vnemi za duše tako sorodna. (Laibacher Zeitung v poročilu o srečanju med Barago in Slomškom; Baraga je Slomška obiskal v Šentandražu, ko je šel takoj po škofovskem posvečenju na svoje drugo in zadnje potovanje v Evropo; pri njem je bil od 28. – 30. marca 1854.)[8]
  • S politiko se naš pobožni škof ni nikoli posebno ukvarjal in ni imela nikakršne privlačnosti zanj. Vendar nas je včasih osupnil s svojimi opazkami o evropski in ameriški politiki. (Edward Jacker, duhovnik in misijonar, v svojem pogrebnem govoru za Barago)[9]

Viri[uredi]

  1. 1,0 1,1 SNAC — 2010.
  2. Record #118933779 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  3. 3,0 3,1 Franc Jaklič, Jakob Šolar, Friderik Baraga, Mohorjeva družba, Celje 1968, stran 23.
  4. Prav tam, stran 87.
  5. Prav tam, stran 100.
  6. Prav tam, strani 83–84.
  7. Prav tam, stran 84.
  8. Prav tam, stran 116.
  9. Prav tam, strani 136–137.