Frančišek Asiški

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Frančišek Asiški
(Albert Chevallier Tayler, 1898)

Frančišek Asiški, italijanski redovni ustanovitelj in frančiškan, diakon, mistik in svetnik, 1181 ali 1182 – 1226.

Navedki[uredi]

  • Poslušajte vsi in si dobro zapomnite! Do sedaj sem klical Petra Bernardoneja za svojega očeta; toda ker sem sklenil služiti Bogu, mu vračam denar, zaradi katerega se je razburjal, in tudi vso obleko, ki jo imam od njega. V prihodnje hočem govoriti: Oče naš, ki si v nebesih, ne pa: oče Peter Bernardone! (ko je v škofovski palači prinesel svojemu očetu v vračilo denar in obleko ter se nag pojavil pred škofom, svojim očetom in drugimi radovedneži; primerjaj 1 Pt 1,18-19)[1]
  • Ali nisi vedel, da ne samo da nočem, da bi bratje uporabljali denar, ampak nočem tudi, da bi se ga dotikali? (opozorilo sobratu, ki ga je prevzel pohlep; ta je Frančišku krivdo priznal in ga prosil za pokoro; Frančišek mu je nato ukazal, naj z lastnimi usti denar odnese in ga odloži na prvo oslovsko govno, ki ga bo našel; brat je pokoro vestno izpolnil)[2]
  • Gospod, če bi imeli kakršnokoli premoženje, bi morali imeti orožje, da bi se branili. Iz bogastva nastajajo prepiri in pravde, iz česar sledi, da se zelo žali ljubezen do Boga in do bližnjega. In zato nočemo imeti ničesar zemeljskega. (v pogovoru z domačim asiškim škofom Gvidom)[3]
  • Kadar bi bilo potrebno, na gredo [bratje] prosit miloščino. Tega naj se ne sramujejo, temveč naj se spominjajo, da je naš Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga Vsemogočnega, naredil svoj obraz kot kremen in ni bil osramočen. Bil je ubog in popotnik ter je živel od miloščine, on sam in blažena Devica in njegovi učenci. Kadar bi jih ljudje sramotili in bi jim ne hoteli dati miloščine, naj se za to zahvaljujejo Bogu, saj bodo zaradi sramotenja prejeli veliko čast pred sodnim stolom našega Gospoda Jezusa Kristusa. In vedo naj, da sramotenje ne zadene tistih, tistih, ki ga trpijo, temveč one, ki ga prizadevajo. In miloščina je dediščina in pravica, ki gre ubogim in ki nam jo je pridobil naš Gospod Jezus Kristus. In bratje, ki se trudijo, ko jo nabirajo, bodo sami prejeli veliko plačilo, hkrati pa tiste, ki jim miloščino dajejo, bogatijo in jim pridobivajo plačilo. Kajti propadlo bo vse, kar bodo ljudje zapustili na svetu, samo za ljubezen in za miloščino, ki so jo dajali, bodo prejeli plačilo od Gospoda.[4]
  • Lahko se sramujemo, ker mislimo, da smo ubožni in pričakujemo zato od ljudi priznanje. Koliko je dosti večjih ubožcev od nas, in kdo jih hvali, kdo jih zaradi tega poveličuje? Nam ljudje dajo in imamo često več, kot potrebujemo. Kaj pa tisti, ki jim nihče nič ne daje, ki nimajo čisto nič? Vse, brez česar lahko živimo, je njihova last, in ker je njihovo, sem lopov, če to zadržim.[5]
  • Sveta pokorščina zmede vsa telesna, čutna in lastna hotenja in drži v mrtvenju svoje telo, da je pokorno duhu in poslušno svojemu bratu, in je podrejeno vsem ljudem tega sveta; a ne samo ljudem, temveč tudi vsem živalim in zverem, da morejo delati z njim, kar hočejo, kolikor jim je dano od zgoraj, od Gospoda.[6]
  • Zvesto hočem ubogati generalnega ministra tega bratstva in tistega gvardijana, ki mi ga bo on določil. In hočem biti ujetnik v njegovih rokah, da ne bom mogel nikamor iti in ničesar narediti mimo pokorščine in njegove volje, saj je moj gospodar.[7]
  • Vzemite truplo in ga postavite kamor hočete! Ne bo se nič upiralo, ne bo zahtevalo, da ga morate prestaviti, ne bo si zaželelo oditi drugam. Če ga boste postavili na prestol, ne bo gledalo navzgor, temveč navzdol. Če ga boste odeli v škrlat, bo videti še bolj bledo. Tako je s pokornim. Nič ne vpraša, kam ga pošiljate, zakaj ga premeščate. Če ga obsipavate s častmi, bo še ponižnejši in le še bolj zmeden. Bolj ko ga cenijo, bolj se čuti nevrednega in majhnega. Tako![8]
  • Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide. Gorje njim, ki umrejo v smrtnem grehu, a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji, zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.[9]
  • Poslušajte, bratje moji: če blažena Devica Marija uživa toliko časti, kakor je prav, ker je nosila Odrešenika v svojem telesu; če je blaženi Janez Krstnik vztrepetal in se ni upal dotakniti temena Božjega svetnika; in če častimo grob, v katerem je nekaj časa počival; kako svet, pravičen in vreden mora biti tisti, kateri njega, ki ne bo več umrl, ampak bo vedno živel in je poveličan ter ga želijo videti angeli, drži v rokah, ga prejema s srcem in usti in ga daje drugim, da ga prejemajo. Zavedajte se svojega dostojanstva, bratje duhovniki, in bodite sveti, ker je on svet. In kakor vas je Gospod zaradi te službe počastil bolj kakor vse druge, tako tudi vi njega bolj ko vsi drugi ljubite, spoštujte in častite.[10]
  • Če se kdo kakorkoli že pregreši in se zaradi tega Božji služabnik vznemirja in jezi, pa ne iz ljubezni, si nakopava krivdo. Tisti Božji služabnik, ki se ne jezi in ne vznemirja zaradi koga drugega, živi pravilno in brez lastnine.[11]
  • Imejmo v mislih, bratje, kaj pravi Gospod: »Ljubite svoje sovražnike in dobro delajte njim, ki vas sovražijo.« Saj je tudi naš Gospod Jezus Kristus, po čigar stopinjah moramo hoditi, svojega izdajalca imenoval prijatelja in se svojim krvnikom prostovoljno izročil. Naši prijatelji so torej vsi tisti, ki nam po krivici prizadevajo nadloge in stiske, sramotenja in krivice, bolečine in muke, mučeništvo in smrt. Močno jih moramo ljubiti, saj nam z vsem, kar nam storijo, pripravljajo večno življenje.[12]
  • Vse teologe in tiste, ki oznanjajo najsvetejše Božje besede, moramo spoštovati in častiti kakor tiste, ki nam delijo duha in življenje.[13]
  • Vsem svojim bratom, klerikom in laikom, strogo pod pokorščino zapovedujem, naj ne razlagajo Vodila in tudi ne teh besed [Oporoke], češ: Tako jih je treba razumeti. Kakor je Gospod meni dal, da sem preprosto in jasno povedal ter napisal Vodilo in te besede, tako jih umevajte preprosto in brez razlag ter jih v sveti dejavnosti spolnjujte do konca.[14]

Viri[uredi]

  1. ^ Legenda treh tovarišev; v: Zapiski neznanega Peružana in Legenda treh tovarišev, Brat Frančišek, Ljubljana 1998, strani 92–93.
  2. ^ Zapiski neznanega Peružana; v: Zapiski neznanega Peružana in Legenda treh tovarišev, Brat Frančišek, Ljubljana 1998, stran 38.
  3. ^ Legenda treh tovarišev; v: Zapiski neznanega Peružana in Legenda treh tovarišev, Brat Frančišek, Ljubljana 1998, stran 108.
  4. ^ sveti Frančišek Asiški, Nepotrjeno vodilo IX,3–9; v: sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, Vodilo in življenje, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998, strani 103–104.
  5. ^ Yves Ivonides, Večni zaljubljenec, prevod J. Emeršič, Minoritski samostan v Ptuju, Ptuj 1977, stran 135.
  6. ^ sveti Frančišek Asiški, Pozdrav krepostim 14–18; v: sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, Vodilo in življenje, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998, stran 45.
  7. ^ sveti Frančišek Asiški, Oporoka 27–28; v: Prav tam, stran 151.
  8. ^ Yves Ivonides, Večni zaljubljenec, prevod J. Emeršič, Minoritski samostan v Ptuju, Ptuj 1977, stran 137.
  9. ^ sveti Frančišek Asiški, Sončna pesem ali Hvalnica stvarstva 12–13; v: sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, Vodilo in življenje, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998, stran 47.
  10. ^ sveti Frančišek Asiški, Pismo celotnemu redu 21–24; v: Prav tam, stran 68.
  11. ^ sveti Frančišek Asiški, Nikogar naj ne zavede tuje zlo 2–3; v: Prav tam, strani 84–85.
  12. ^ sveti Frančišek Asiški, Nepotrjeno vodilo XXII,1–4; v: Prav tam, stran 113.
  13. ^ sveti Frančišek Asiški, Oporoka 13; v: Prav tam, stran 150.
  14. ^ sveti Frančišek Asiški, Oporoka 38–39; v: Prav tam, stran 152.

Glej tudi[uredi]