Kadar bi bilo potrebno, na gredo [bratje] prosit miloščino. Tega naj se ne sramujejo, temveč naj se spominjajo, da je naš Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga Vsemogočnega, naredil svoj obraz kot kremen in ni bil osramočen. Bil je ubog in popotnik ter je živel od miloščine, on sam in blažena Devica in njegovi učenci. Kadar bi jih ljudje sramotili in bi jim ne hoteli dati miloščine, naj se za to zahvaljujejo Bogu, saj bodo zaradi sramotenja prejeli veliko čast pred sodnim stolom našega Gospoda Jezusa Kristusa. In vedo naj, da sramotenje ne zadene tistih, tistih, ki ga trpijo, temveč one, ki ga prizadevajo. In miloščina je dediščina in pravica, ki gre ubogim in ki nam jo je pridobil naš Gospod Jezus Kristus. In bratje, ki se trudijo, ko jo nabirajo, bodo sami prejeli veliko plačilo, hkrati pa tiste, ki jim miloščino dajejo, bogatijo in jim pridobivajo plačilo. Kajti propadlo bo vse, kar bodo ljudje zapustili na svetu, samo za ljubezen in za miloščino, ki so jo dajali, bodo prejeli plačilo od Gospoda. (Frančišek Asiški)[1]
↑sveti Frančišek Asiški, Nepotrjeno vodilo IX,3–9; v: sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, Vodilo in življenje, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998, strani 103–104.
