Sveta Marija
 | |
| Rojstvo |
1. stoletje pr. n. št. Seforis[d], Jeruzalem[d] |
|---|---|
| Smrt |
1. stoletje ali 48 neznano |
| Državljanstvo | neznano |
| Pokopan | grob Device Marije |
Sveta Marija, mati Jezusa Kristusa in svetnica, † 1. stoletje.
Navedki
[uredi]- — Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj! Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (pozdrav in prerokba nadangela Gabrijela)
- — Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža? (Marijino začudenje)
- — Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.
- — Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi! (Lk 1,28-38)
- — Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod! (vzklik sorodnice Elizabete, ki je bila noseča, ko je k njej na obisk prispela Marija, ki je tudi že bila v šestem mesecu nosečnosti)
- — Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto. /.../ (Marijino pojasnilo Elizabeti, tako imenovani Magnifikat; Lk 1,42-49)
- — Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala. (Marijine besede dvanajstletnemu Jezusu, ko sta ga z Jožefom po treh dneh iskanja našla v templju)
- — Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta? (Lk 2,48-49)
- — Vina nimajo. (Marijin »namig« Jezusu na svatbi v Kani Galilejski)
- — Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla. (Jezus ji pove, da se ju to sicer ne tiče, vendar da bo kljub vsemu kmalu rešil situacijo)
- — Kar koli vam reče, storite. (naročilo svatom v Kani Galilejski glede Jezusa; Jn 2,3-5)
Navedki o njej
[uredi]- Poslušajte vendar, Davidova hiša: vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga? Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel. (Izaija v prerokbi Davidovi kraljevi rodbini; Iz 7,13-14)
- Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. (Mt 1,18)
- Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src. (prerok Simeon Mariji, ko se je v templju pojavila z Jezusom v naročju; Lk 2,34-35)
- Prišli pa so k njemu njegova mati in bratje, toda zaradi množice se niso mogli srečati z njim. Sporočili so mu: »Tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in te želijo videti.« On pa jim je odgovoril: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo.« (Lk 8,19-21)
- Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,15-27)
- Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati. (sveti Luka v opisu izvolitve naslednika Jude Iškarijota; to je zadnje mesto v Svetem pismu, kjer se izrecno omenja Marija; Apd 1,14)
- Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin. Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov. Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila. In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu. Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje, da bi jo tam hranili tisoč dvesto šestdeset dni. /.../ (Janez Evangelist v svojem videnju; ena od teoloških razlag v tej ženi vidi Marijo; Raz 12,1-6)
- Marija je bolj blažena zaradi sprejetja Kristusove vere kakor pa zaradi spočetja Kristusovega telesa.[1]
- Marija je ostala devica ob spočetju svojega Sina, devica ob porodu, devica, ko ga je nosila v svojem telesu, devica, ko ga je hranila na svojih prsih, devica vedno in vselej.[2]
- V Kani [Galilejski] samo Marija opazi pomanjkanje vina ... Duša bo dosegla celo najmanjše pozornosti v služenju, če tako kot Ona živi strastno zavzeta za potrebe bližnjega zaradi Boga. (Jožefmarija Escrivá)[3]
- Bil je ubog in popotnik ter je živel od miloščine, on sam [Jezus Kristus] in blažena Devica in njegovi učenci. (Frančišek Asiški)[4]
- Marija, gospodarica nebes in zemlje, more pozabiti na vse svoje bogastvo in imeti tako ponižno srce, da se ne sramuje prati plenic in pripravljati kopeli Janezu Krstniku kot služabnica v Elizabetini izbi. Kolikšna ponižnost! Pa bi bilo bolj prav, če bi pripravili pozlačeno kočijo, ki bi jo vleklo 4000 konj ter bi pred kočijo molili in peli: »Tu se pelje žena nad vsemi ženami, nad vsem človeškim rodom!« Toda ne, ona je peš prehodila dolgo pot, pa ja bila tedaj že Božja Mati. (Martin Luter je do smrti častil Marijo)[5]
- Če se je Jezus prikazoval predvsem zato, da je tiste, katerim se je prikazal, prepričal o svojem vstajenju, kaj takega Mariji ni bilo potrebno. Marija je vedno trdno verovala v božanstvo svojega Sina. Že sorodnica Elizabeta jo je blagrovala zaradi njene vere (Lk 1,45). V njej vera, tudi ko je stala pod križem, ni omahnila. Janez, ki je bil takrat tudi na Kalvariji, ne pravi, da je Marija bila pod križem, temveč da je stala pod križem (Jn 19,25). Ta drža je bila posledica njene močne vere. Če ne bi verovala, bi jo bolečina zanesljivo zrušila in padla bi v nezavest. To pa se ni zgodilo. Njena vera jo je držala pokonci. Mar je bilo potem potrebno njo prepričevati o resničnosti vstajenja? Marija je verovala v vstajenje svojega Sina, tudi ko je visel na križu, zato ni bilo potrebno, da bi jo Jezus v tej veri potrjeval. Njena močna vera je nadomestila prikazanje njenega Sina. (France Rozman)[6]
Viri
[uredi]- ↑ Sveti Avguštin, De sancta virginitate, 3; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 506 (COBISS).
- ↑ Sveti Avguštin, Sermones, 186,1; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 510 (COBISS).
- ↑ Josemaría Escrivá, Brazda, Ognjišče, Koper 2015, misel 631.
- ↑ sveti Frančišek Asiški, Nepotrjeno vodilo IX,5; v: sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, Vodilo in življenje, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998, strani 103–104.
- ↑ Ognjišče, številka 691, letnik LIX, december 2023, stran 82.
- ↑ France Rozman, Velika noč: Po pričevanju evangelijev, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1991, stran 205.
Glej tudi
[uredi]
| ||||||||||||||||||||