V Jezusovem srcu sem spoznala, da so v samih nebesih še nebesa za izbrane, kamor nimajo vstopa vse, ampak le izbrane duše. Nepojmljiva sreča, v katero bo potopljena duša. Moj Bog, veš da tega nikakor ne morem opisati do najmanjše podrobnosti. Duše so prevzete z njegovim božanstvom, prehajajo od svetlobe do svetlobe; nespremenljiva svetloba, a nikoli enolična, vedno nova in nikoli niti malo spremenljiva. Presveta Trojica, daj se duši spoznati. (Favstina Kowalska)[2]
Glej, že je jasno, da je duša vernega človeka, duša, ki je največ vredna od vsega ustvarjenega, po Božji milosti postala večja kakor nebesa. Medtem ko nebesa z vsem stvarstvom ne morejo obseči Stvarnika, pa je edinole verujoča duša Stvarnikovo prebivališče in sedež samo zaradi ljubezni, ki je hudobni nimajo. Resnica sama pravi: »Kdor ljubi mene, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil; in prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,21.23). (Klara Asiška v pismu Neži Praški)[3]
↑Magnificat, letnik 4, številka 5, maj 2017, stran 311.
↑Faustyna Kowalska, Dnevnik svete s. M. Favstine, Cistercijanska opatija, Stična 2001, odlomek 592.
↑sveta Klara Asiška, Tretje pismo Neži Praški 21–23; v: sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, Vodilo in življenje, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998, strani 186–187.
