Vice

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Vice (stranski oltar sv. Križa, Cerkev Marijinega vnebovzetja, Gospa Sveta)

Vice, tudi Predpekel ali Limb.

Navedki o njih[uredi]

  • Zagledala sem angela varuha, ki mi je naročil, naj mu sledim. Nenadoma sem se znašla na zamegljenem kraju, polnem ognja, v njem pa [je bila] množica trpečih duš. Te duše zelo goreče molijo, a zase zaman, samo mi jim moremo pomagati. Plameni, ki so jih žgali, se me niso dotaknili. Moj angel varuh me niti za trenutek ni zapustil. Te duše sem vprašala, v čem je njihovo največje trpljenje. Soglasno so mi odgovorile, da je njihovo največje trpljenje hrepenenje po Bogu. Videla sem božjo Mater, ki je obiskovala duše v vicah. Duše naslavljajo Marijo z »Morska zvezda«. Ona jim prinaša olajšanje. Želela sem se z njimi pogovoriti še več, a angel varuh mi je dal znamenje za odhod. Za vrati te ječe, polne trpljenja, [sem zaslišala notranji glas], ki je rekel: »Moje usmiljenje tega noče, a pravičnost to zahteva.« Od takrat sem s trpečimi dušami v vicah tesno povezana. (Favstina Kowalska)[1]
  • Kar se tiče nekaterih malih grehov, je treba verovati, da obstaja zanje pred sodbo očiščujoči ogenj. To sledi iz tega, kar zatrjuje on, ki je Resnica, ko pravi, da mu, kdor izreče kletev zoper Svetega Duha, ne bo odpuščeno »ne v tem ne v prihodnjem veku« (Mt 12,31). Iz tega stavka moremo razbrati, da morejo biti nekateri grehi odpuščeni v tem veku, nekateri drugi pa v prihodnjem. (papež Gregor I.)[2]
  • Verne duše v Vicah so tako blizu Bogu in tako usklajene z njegovo voljo, da popolnoma izpolnjujejo njegove odredbe.[3]
  • Ko od telesa ločena duša, ki ne biva v čistosti, v kateri je bila ustvarjena, sprevidi, da se njena omadeževanost ne more očistiti drugače kakor prek Vic, se takoj prostovoljno vrže vanje.[4]
  • Jezik ne more izraziti in srce ne more doumeti tega, kako pomembne so Vice. Samo tako lahko razumem, da je tam tolikšno trpljenje kot v Peklu, čeprav ga omadeževana duša sprejema kot milost, saj – kakor je bilo rečeno – ni sorazmerno z madežem, ki ovira Božjo ljubezen.[5]
  • Če bi duša sprevidela, da Bog ni povsem zadovoljen s tako bežno pomanjkljivostjo, kakor je utrip veke, tega ne bi mogla prenesti – nasprotno, raje bi prostovoljno prenašala tisoč Peklov, kakor da bi se še ne docela očiščena pojavila pred Bogom (če bi bilo kajpada možno izbrati tisoč Peklov). (primerjaj sveta Favstina Kowalska, Dnevnik 1016)[6]
  • Bivališče umrlih, kamor je šel umrli Kristus, imenuje Sveto pismo predpekel (inferi), šeol ali hades; ker tisti, ki so tam, ne gledajo Boga. Takšna je namreč, ko pričakujejo Odrešenika, usoda vseh umrlih, hudobnih in pravičnih, kar pa ne pomeni, da je njihova usoda enaka, kakor pokaže Jezus v priliki o ubogem Lazarju, ki je sprejet »v Abrahamovo naročje«. »Prav te svete duše, ki so čakale svojega Odrešenika v Abrahamovem naročju, je Jezus Kristus rešil, ko je prišel v predpekel.« Jezus ni šel v predpekel, da bi tam rešil pogubljene, niti da bi uničil pekel pogubljenja, temveč, da bi osvobodil pravične, ki so živeli pred njim. (Katekizem Katoliške cerkve)[7]
  • Med dušami [umrlih oseb], ki so se mi prikazale, so bile samo tri, ki so ušle vicam: duša pravkar omenjenega brata [pater Diego Matías], duša svetega brata Petra Alkántarskega in duša že večkrat navedenega patra iz dominikanskega reda [pater Pedro Ibáñez]. (Terezija Avilska)[8]

Viri[uredi]

  1. Faustyna Kowalska, Dnevnik svete s. M. Favstine, Cistercijanska opatija, Stična 2001, odlomek 20.
  2. Sveti Gregor Veliki, Dialogi 4,39; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 1031 (COBISS).
  3. Magnificat, november 2013, predletnik, številka 3, stran 208.
  4. sveta Katarina iz Genove, Razprava o vicah in Duhovni pogovor, prevod Alen Albin Širca, Družina, Ljubljana 2012, stran 12.
  5. Prav tam.
  6. Prav tam, stran 17.
  7. Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 633 (COBISS).
  8. sveta Terezija Avilska, Lastni življenjepis, prevod Stanko Majcen (priredil Janez Zupet), Karmeličanski samostan Sora, Sora 1998, stran 259.
  9. Magnificat, november 2013, predletnik, številka 3, stran 278.

Glej tudi[uredi]