Stvarstvo

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search

Stvarstvo.

Navedki o njem[uredi]

  • Glej, že je jasno, da je duša vernega človeka, duša, ki je največ vredna od vsega ustvarjenega, po Božji milosti postala večja kakor nebesa. Medtem ko nebesa z vsem stvarstvom ne morejo obseči Stvarnika, pa je edinole verujoča duša Stvarnikovo prebivališče in sedež samo zaradi ljubezni, ki je hudobni nimajo. Resnica sama pravi: »Kdor ljubi mene, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil; in prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,21.23). (Klara Asiška v pismu Neži Praški)[1]
  • Tudi vidnemu vesoljstvu je torej namenjeno, da bo preoblikovano, »da bi tudi svet sam, obnovljen v svojem prvotnem stanju, brez sleherne ovire služil pravičnim«, deležen njihovega poveličanja v vstalem Jezusu Kristusu.[2]
  • Vse te odlične sadove narave in našega truda bomo namreč potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene. Zgodilo se bo to tedaj, ko bo Kristus izročil Očetu večno in vesoljno kraljestvo.[3]
  • Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli in veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev. Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. (sveti Pavel o brezbožnežih in zatiralcih resnice; Rim 1,20-25)
  • Človekovo telo, prežeto z duhom, je samo po sebi lepo. Bog ni ustvaril nič lepšega. Tu je mojstrovina stvarstva, v telesu, ožarjenem z duhom, s kraljevskim sijajem in brezmejno vabljivostjo, ki presega vsako racionalnost. (Franc Rode)[4]

Viri[uredi]

  1. sveta Klara Asiška, Tretje pismo Neži Praški 21–23; v: sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, Vodilo in življenje, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998, strani 186–187.
  2. Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 1047 (COBISS).
  3. Prav tam, člen 1050.
  4. Franc Rode, Stati inu obstati, Družina, Ljubljana 2001, stran 102.

Glej tudi[uredi]