Slobodan Milošević

Rojstvo	20. avgust 1941({{padleft:1941|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:20|2|0}}) Požarevac, Srbija (1941–1944)
Smrt	11. marec 2006({{padleft:2006|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (64 let) Scheveningen
Državljanstvo	SFRJ  Zvezna republika Jugoslavija  Srbija in Črna gora
Poklic	politik
Pokopan	Požarevac
Podpis

Slobodan Milošević, srbski politik, 1941–2006.

Navedki

• Želim vam povedati prijatelji, da morate ostati tukaj. To je vaša dežela, tukaj so vaše hiše, vaše njive in travniki, vaši spomini. Seveda ne smete zapustiti svoje dežele samo zato, ker se v njej težko živi, ker ste zaradi krivic in ponižanj pod pritiskom. Nikoli ni bilo podobno srbskemu in črnogorskemu narodu, da bi se vdali brez soočenja s težavami in da bi demobilizirali ljudi, ko je čas za boj. Tukaj morate ostati zaradi svojih prednikov in potomcev, sicer boste svoje prednike osramotili in potomce razočarali. (del govora Miloševića na Kosovem polju 24. aprila 1987)

• Nihče vas ne sme tepsti!
  Niko ne sme da vas bije! (izjava zbranim kosovskim Srbom ob intervenciji miličnikov na mitingu na Kosovo polju 24. aprila 1987)

• Prej kot vse drugo je danes nujno, da članstvo Zveze komunistov, delavski razred, delovni ljudje in državljani stopijo na politično sceno in odločujoče vplivajo na politiko, reševanje težav v družbi in izhod iz krize. To je ključni pogoj, da se ljudje začnejo počutiti kot potrebni in odgovorni pri reševanju osnovnih problemov svoje družb. (del govora na 8. sej CK ZK Srbije septembra 1987)

• Nihče nam ne more očitati, da smo srbski nacionalisti, zato ker hočemo (in bomo to zares storili) rešiti probleme s Kosova – v imenu vseh ljudi, ki tam živijo – Albancev, Srbov in Črnogorcev, v interesu njihove enakopravnosti in enotnosti, ter enotnosti Srbije in Jugoslavije. (del govora na 8. sej CK ZK Srbije septembra 1987)

• Dovolj je bilo tega praznega govoričenja, tega blabla, ki nas je spravilo sem. (izjava na 8. sej CK ZK Srbije septembra 1987)

• Osma seja je posebej uveljavila pomen javnosti in demokratičnosti v političnem delovanju. Do zdaj so bile seje o mnogih vprašanjih in problemih zaprte, o njihovem delu in sklepih pa je bila javnost obveščena le prek sporočil za javnost... Položaj na Kosovu bi se težko razvil v kontrarevolucijo, če bi najširša javnost v Srbiji in Jugoslaviji vedela vse o tamkajšnjem položaju in bi lahko pravočasno reagirala na dogodke ter vplivala na izbor ljudi, ki bi stanje izboljšali. ((del govora na 8. sej CK ZK Srbije septembra 1987)

• Narodov časopis nima pravice misliti drugače kot narod. (izjava januarja 1988 ob 85. letnici časnika Politika)

• V redu, rešil vas bom, vendar pod enim pogojem: vsi morate odstopiti. Če boste odstopili, vas bom rešil. (odgovor na prošnjo sekretarja vojvodinske partije za pomoč med protibirokratsko revolucijo v Vojvodini oktobra 1988)

• Takoj vam povem prijatelji, da Srbija, kot je poznano, nima zahtev po teritorijih drugi republik, ima pa zahteve na ozemlju svoje republike. Ali je to ozemlje veliko ali majhno je odvisno od mere, s katero se meri, ampak takšna, kot je, mora ostati in takšna bo tudi ostala. Pri tem pa republika Srbija pričakuje podporo vseh republik, prav tako kot je sama pripravljena podpreti druge, kar je tudi v podobnih situacijah v drugih republikah vedno storila. (izjava na 17. seji CK ZKJ 17. oktobra 1988)

• Nikakor nas ni strah. Sleherno bitko začenjamo z namenom, da v njej zmagamo. (iz govora na mitingu na Ušću 19. novembra 1988)

• Sleherni narod ima ljubezen, ki večno ogreva njegovo srce. Za Srbijo je to Kosovo. To je razlog, zaradi katerega bo Kosovo ostalo v Srbiji. (iz govora na mitingu na Ušću 19. novembra 1988)

• Srbi niso nikoli nikogar osvajali ali tlačili, so pa dolgo imeli nagnjenje k prenašanju krivic. Na srečo jih to nagnjenje zdaj zapušča. Srbski narod si ne bo več dopustil, da bo zaseden in tlačen, zato se nekaterim zdi, da je agresiven, primitiven in nevaren. (izjava iz intervjuja za Večernje novosti leta 1988)

• Vsi 'teoretiki', ki Srbe identificirajo z balkanizmom in primitivizmom imajo kompleks zaradi naroda, ki je velik in pogumen, ima junaško zgodovino in nedvomljivo zgodovinsko perspektivo. Ravno ta kompleks pa dejansko izraža primitivizem in podrejenost, saj ni zasnovan na izkustvu. (izjava iz intervjuja za Večernje novosti leta 1988)

• Kar se tiče Srbske akademije znanosti, resnično ne vidim razloga, zakaj ona ne bi imela vpliva na politiko v Srbiji. Kateri narod v svetu, katera razumna država se sramuje svoje akademije znanosti? (o Srbski akademiji znanosti in umetnosti decembra 1989)

• Pred 600 leti smo bili na Kosovu neenotni. … Nesloga in izdaja na Kosovu pa bosta kot znamenje spremljali srbski narod skozi celotno našo zgodovino. … Nesloga srbskih politikov je povzročila nazadovanje Srbije, njihova inferiornost pa je poniževala Srbijo. … Torej, šest stoletij kasneje, spet smo v bitkah in pred njimi. One niso oborožene, čeprav tudi take še niso izključene. Ne glede na to, kakšne so, bitke se ne morejo dobiti brez odločnosti, poguma, požrtvovalnosti.(del govora ob praznovanju 600. obletnice Kosovske bitke)

• Z dezinformacijami, demagogijami, izsiljevanji in podtikanji. To lahko natančno vidite pri tistih, ki z narodom manipulirajo. (izjava iz januarja 1989)

• Ne slišim dobro! Ne slišim dobro, vendar vam obljubim, da bodo vsi tisti, ki zlorabljajo ljudi za manipulacijo zato, da bi dosegli politične cilje, ki so proti Jugoslaviji, kaznovani! (na mitingu pred skupščino tedanje Socialistične federativne republike Jugoslavije leta 1989)

• Drugarice i drugovi mi moramo, da radimo.

• Če nove srbske države ni mogoče doseči po mirni poti, bo Srbija prisiljena uporabiti orodje moči, ki ga ima, druge republike pa ga nimajo. (na kosilu z zahodnimi veleposlaniki 16. januarja 1991)

• Včasih me moti, ko v to zaupanje spada tudi pretirana skrb povsem dobronamernih ljudi zame. S svojimi skrbmi včasih celo vznemirjajo mojo družino in mene samega ter tako povzročajo več škode kot koristi.

• Ako hoće da se biju tu smo. Nek se nose u p**ku lepu materinu, ko god hoće da se bije tu smo i jači smo
  Če se želijo tolči, smo tukaj. Naj gredo lepo v p... m... Kdor se hoče tolči- tu smo in močnejši smo. (v razgovoru z vodjem bosanskih Srbov Radovanom Karadžićem septembra 1991)

• Ni nič novega, kar naj vi bi vam povedal in kar vam nisem povedal že včeraj. Zdaj pa - vsak k svojemu delu! (odgovor delegaciji stavkjočih delavcev iz leta 1992)

• To sodišče štejem za lažno sodišče. In to obtožnico za lažno obtožnico. Sodišče je nezakonito, ker ga ni nastavila generalna skupščina Združenih narodov. (izjava na sojenju v Haagu)

O njem

• Brez meje je surov do vsakogar, ki se mu zoperstavi. (Moma Marković, srbski politik in Milošević tast)

• Tovariš Slobodan Milošević govori, česar drugi ne upajo, ker se bojijo izgubiti svoje stolčke in privilegije. Razume trpljenje in nemoč Srbov, Črnogorcev in poštenih Albancev in ve, da se morata prenehati, ne glede na to, komu je to všeč ali ne. Izrazil je narodovo dušo in mnenje, ob svojem narodu stoji in deli njegovo usodo. Velik je zato, ker je pridobil zaupanje naroda. (zapis v časopisu septembra 1988)

• Milošević je običan bankarski pacov, zbog njega će biti krvi do kolena.
  Milošević je navadna bankirska podgana, zaradi njega bo krvi do kolena. (Koča Popović v intervju leta 1989)

• Dragi bratje, prišla je nova doba, rodil se je Milošević Sloba! (slogan z mitingov resnice)

• In tako se je vse začelo. Nacionalisti so mu tekli v objem. Pograbili so ga ob tem dejansko ni kaj prida užival. Vedel pa je, da je politično zelo koristno. (Ivan Stambolić, srbski politik in Miloševićev politični mentor)

• Zdaj se ve, kdo je novi Tito, Slobodan, ime ponosno.
  Sad se znade, ko je drugi Tito, Slobodan je ime ponosito. (slogan z mitingov Miloševičevih pristašev)

• Druže Slobodane, pazite kojim putem ste krenuli.
  Tovariš Slobodan, pazite, na katero pot stopate (opozorilo slovenskega politika Vinka Hafnerja na 17. seji CK ZKJ 17. oktobra 1988)

• Želja po moči je vir in temelj vsega kar počne Milošević, pri čemer je njegova agresivnost naravna in hotena, njegova miroljubnost pa, nasprotno, izsiljena in lažna. (Ivan Stambolić leta 1995)

• Milošević je bil prvi, ki je vedel, kako učinkovito moč ima televizija v povezavi z najbolj branimi časopisi v državi. Kako postane resnična vsaka vest, ki jo najprej vidiš v najbolj gledanih televizijskih dnevnikih in o njej dobiš v naslednjih dneh potrditve v dostopnem tisku. Zato je imel s ključnimi uredniki televizij in časopisov dnevne pogovore, kako oblikovati posamezna sporočila, kateri od novinarjev naj jih napiše, kaj naj posebej poudari in tudi, kdaj naj bo objavljeno. Vedel je tudi, kdaj je lahko preveč. Tako je ukazal, naj v novoletnem televizijskem programu nehajo z vestmi o njem in njegovih uspehih, saj da ljudje želijo praznovati. In vedel je, kdaj je treba biti natančen. (Borut Šuklje, slovenski politik in diplomat)

• Ne verjamete, da moj mož ni nacionalist? Povedala vam bom, zakaj ni. Če bi bil, se jaz ne bi nikoli poročila ali ostala z njim. (Mira Markovič, srbska političarka in Miloševičeva žena)

• Srbi tukaj smo ga takoj spontano vzljubili, kasneje pa smo se vanj zaljubili.(...) Ne morem vam opisati, kako smo ga ljubili. Bali smo se, da bi se mu zgodilo kaj groznega. Ko smo se pogovarjali med sabo, smo si rekli: ‘Molimo k Bogu, da se mu nič ne zgodi!’ Za njegovo zdravje in Boga, da ga zaščiti, smo prižigali sveče. (Biljana Plavšić, bosansko-srbska političarka)

• Čakal bi tudi 24 ur, ker je danes velik dan za Srbijo. Po šestih stoletjih so Srbi spoznali, da lahko napredujejo le enotni, kar danes, zahvaljujoč Slobodanu Miloševiću, smo. Zdaj je najaktualnejšo posojilo za gospodarski preporod Srbije, ki mora preseči pričakovanja, tako kot jih je današnje število udeležencev tega veličastnega jubileja. Za to se lahko zahvalimo srbskemu vodstvu in še posebej Slobodanu Miloševiću, v katerega narod neskončno verjame. (udeleženec proslave ob 600. letnici kosovske bitke)

• Slobodan Milošević je najpopularnejša osebnost in najpomembnejši politik, kar so jih imeli Srbi v 20. stoletju. ([Dobrica Ćosić]], srbski pisatelj in politik)

• Milošević vsako jutro pokliče Miro Marković, s katero ima neobičajen odnos. Milošević lahko manipulira z narodom, vendar pa težko upravlja z ženo, ki ima, kot kaže, veliko moč nad njim. (Timothy McFadden, vodja zapora Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije)

• Moramo opozoriti na odgovornost svetovne javnosti. Skozi ves čas agresivne osvajalne vojne, katerega je bil cilj odvzemanje tujih teritorijev in uresničevanje Velike Srbije, je svetovna skupnost, direktno in indirektno, s svojim nedelovanjem in napačnimi potezami pomagala Miloševićevi velikosrbski genocidni politiki. Vedno znova mu je dajala nove priložnosti, da z vojaško silo ustvari svoje cilje. Vedelo se je, da Milošević in Srbija razpolagata z veliko vojaško silo. Vedelo se je, da želi Milošević in Srbija vsiliti svoj diktat: ustvarjanje Velike Srbije z nasilnim prevzemanjem teritorijev drugih narodov. (Zdravko Tomac, hrvaški politik in publicist)

• Srbija je v njem našla svojega "vožda", karizmatično osebnost, ki naj jo reši iz krize, v katero je zašla, ker ni znala premostiti svojih fundamentalističnih mitov in se soočiti z izzivi moderne evropske družbe. Izbruhnila je kolektivna histerija, ki je močno spominjala na Hitlerjevo Nemčijo, pri čemer so kosovski "Šiptarji" pa tudi Slovenci, ki niso bili pripravljeni sprejeti beograjskega centralizma, prevzeli vlogo osovraženih Judov. Milošević, povzdignjen na piedestal narodnega heroja, je v naslednjih štirih letih bral milijonskim množicam svoje maše - nepozabna sta mitinga na Kosovem polju ob 600-letnici srbskega spopada s Turki, ali na beograjskem "ušću" leta 1989 - in s svojo protiustavno politiko, sovražno vsakršni tehtni socio-ekonomski reformi, sistematično spodkopaval že tako majave temelje jugoslovanske federacije. Pri tem je našel voljnega zaveznika v JLA, ki si je s svojimi generali utvarjala, da mu bo uspelo vdihniti staremu režimu novo življenje, s tem da nanj cepi sadiko nacionalizma. (Jože Pirjevec, slovenski zgodovinar)

• Milošević je lagal svetu, ko je trdil, da je zavezan Jugoslaviji, pa tudi Srbom, ko jim je govoril: 'Vzemite orožje, 'prinesite' teritorij in vsi bomo živeli v isti držav.' Tuđman je bil prepričan, da dobršen del mednarodne skupnosti podpira Miloševića. Tuđman je bil enostavno navdušen nad Miloševićem. Nato se je odločil – če lahko Srbija širi svoje meje, potem bi bilo dobro, da tudi Hrvaška doseže svoje interese v Bosni in Hercegovini. In tako se je začela vojna. (Stipe Mešić, hrvaški politik)

• Nekaj dni pred likvidacijo je bil, kot poljub smrti, v enem izmed režimskih medijev objavljen tekst, da je Ćuruvija krivec za zračne napade in bombardiranje zveze Nato. Počasi se je razkrivalo ozadje brutalne likvidacije. Le tega, da sta umor lahko naročila samo Slobodan Milošević in njegova soproga Mira Marković, ni smel izreči nihče. (Borut Šuklje, slovenski politik in diplomat)

• Miloševićev vzpon na srbsko in jugoslovansko politično sceno se je začel sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. S podžiganjem srbskega nacionalizma je odigral ključ no vlogo pri razpadu nekdanje SFRJ in izbruhu vojne na Hrvaškem in v BiH. Na oblasti se je ohranil tudi po bombnih napadih Nata, ki je leta 1999 vojaško posredoval zaradi srbskega nasilja na Kosovu. Za srbske ga vožda so bile usodne šele volitve za predsednika takratne ZRJ, ki so bile 24. septembra 2000. (Vili Einspieler, slovenski novinar)

• Nič več se ne bojimo bomb, naša podoba se je izboljšala in nič več nismo trn v peti mednarodna skupnosti. A to, kar nam je pomagalo preživeti 90. leta prejšnjega stoletja – upanje, da se bo vse spremenilo, ko ga ne bo več, je izginilo. Zdaj nimamo več tega upanja. (Boris Begović, srbski ekonomist)

• Milošević je lep primer, kako je v politiki pomembna retorika. Njegova retorika je bila tista, ki je zaslepljevala ljudi. Govoril je o demokraciji, tržni ekonomiji; to, kar zahodnjaki zelo radi slišijo. (Milan Kučan, slovenski državnik)

• Srbski nacionalizem je po zmagi in prihodu Miloševića na oblast fiksiral Slovence kot antitezo svojim stališčem. Slovenci so skozi niz dogodkov postali simbol zla, glavni sovražnik. Zahtevali so demokratizacijo, decentralizacijo, potem imamo tu stavko rudarjev v Starem trgu na Kosovu in veliko manifestacijo v podporo rudarjem v Cankarjevem domu v Ljubljani. Sledi bojkot slovenskih izdelkov v Srbiji, potem so kosovski Srbi hoteli priti na miting v Ljubljano, da bi izvozili svojo revolucijo in prinesli t. i. »resnico«. Srbsko politično vodstvo je Slovenijo postavilo za svoj antipod in nestrpnost ter sovraštvo najbolj goreče razpihovalo prav proti Sloveniji. (Dubravka Stojanović, srbska zgodovinarka)