Poroka

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov

Poroka je obred, pri katerem se sklene zakon. V širšem pomenu lahko pojem označuje zakon sam.

Navedki o njej[uredi]

  • Zgolj civilna zakonska pogodba, t. j. pogodba sklenjena pred zastopnikom svetne oblasti, ki z njo krščanska zaročenca nekako priznata, da je zakon po svojem bistvu zadeva svetne oblasti, je torej neveljavna: ne le, da zakon tako sklenjen ni zakrament, marveč tudi sploh ni zakon, ampak le konkubinat. Cerkev ga sicer iz obzirnosti do svetne oblasti ne imenuje tako, a v resnici je po njih načelih pravi konkubinat. Priznava pa Cerkev svetni oblasti pravico, da ureja svetne zadeve, ki so v zvezi z zakonsko pogodbo ali slede iz nje. Tako svetna oblast iz razlogov javnega reda lahko tudi zahteva, da se vsak zakon »registrira«, t. j. vpiše v civilni zapisnik (register). (iz opombe k slovenski izdaji papeške okrožnice Casti connubii)[1]
  • Če se zavedaš, da lahko ljubiš samo v Bogu, ga moraš ljubiti bolj kot svojo ženo ali moža. Če iščeš tolažbo v ljubezni sočloveka, si na napačni poti. Pravo tolažbo ti more dati samo Gospod, nato pa ti jo lahko, če želi, naklanja tudi po nekom drugem. (Enrico Petrillo)[2]
  • Mi smo jasno ugotovili – vsi eksorcisti, da je spolni odnos izven zakona avtocesta za prehajanje hudih duhov iz enega na drugega. Če greste vi v spolni odnos z nekom, s katerim niste poročeni, boste dobili njegove zle duhove; in on vaše ali ona vaše. Nasprotno pa, če sta dva poročena, pa tudi če eden od njiju ima hude, zle duhove, pa ne gredo čez, če tisti mož, žena tega noče. Zakrament te varuje. (Peter Vrabec)[3]
  • Moški pred dopolnjenim šestnajstim letom starosti in ženska pred dopolnjenim štirinajstim ne moreta skleniti veljavnega zakona.
    Škofovska konferenca ima neokrnjeno pravico določiti višjo starost za dopustno sklenitev zakona.[4]
  • Ničen je zakon v ravni črti krvnega sorodstva med vsemi zakonskimi in nezakonskimi predniki in potomci. V stranski črti je zakon ničen do vključno četrtega kolena.[5]
  • Za zakonske veljajo otroci, ki so bili rojeni vsaj po 180 dneh od sklenitve zakona ali v 300 dneh, odkar je prenehalo zakonsko življenje.[6]
  • Neizvršen zakon med krščenima ali med krščenim in nekrščenim zakoncem more razvezati rimski papež iz upravičenega razloga na prošnjo obeh zakoncev ali pa samo enega, četudi proti volji drugega.[7]
  • Kadar smrti zakonca z verodostojno cerkveno ali civilno listino ni mogoče dokazati, naj drugi zakonec ne velja za prostega zakonske vezi, razen po razglasitvi, ki jo je o domnevni smrti izdal krajevni škof. Razglasitev more krajevni škof izreči samo, če je iz izpovedi prič, iz javnega mnenja in iz indicev po izvršenih primernih poizvedbah dobil moralno gotovost o smrti zakonca. Zgolj odsotnost zakonca, čeprav dolgotrajna, ne zadostuje.[8]

Pregovori[uredi]

  • Ohcet traja dan ali dva, nesreča do smrti.
  • Kdor se ženi, dela srcu veselje in glavi skrbi.
  • Žena se v možu vidi.
  • Žena pusta, mož gotovo pijanec.

Viri[uredi]

  1. papež Pij XI., Okrožnica papeža Pija XI o krščanskem zakonu, Leonova družba, Ljubljana 1931, stran 17 (COBISS).
  2. Simone Troisi, Cristiana Paccini, Rojeni za večno življenje, Družina, Ljubljana 2015, stran 25.
  3. Pogovor z eksorcistom, Youtube.com, 1.08.39–1.09.25, pridobljeno 25. november 2019.
  4. Zakonik cerkvenega prava, Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, Ljubljana 1983, kanon 1083 (COBISS).
  5. Prav tam, kanon 1091.
  6. Prav tam, kanon 1138.
  7. Prav tam, kanon 1142.
  8. Prav tam, kanon 1707.

Glej tudi[uredi]