Poroka

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Poroka

Poroka je obred, pri katerem se sklene zakon. V širšem pomenu lahko pojem označuje zakon sam.

Navedki o njej[uredi]

  • Zgolj civilna zakonska pogodba, t. j. pogodba sklenjena pred zastopnikom svetne oblasti, ki z njo krščanska zaročenca nekako priznata, da je zakon po svojem bistvu zadeva svetne oblasti, je torej neveljavna: ne le, da zakon tako sklenjen ni zakrament, marveč tudi sploh ni zakon, ampak le konkubinat. Cerkev ga sicer iz obzirnosti do svetne oblasti ne imenuje tako, a v resnici je po njih načelih pravi konkubinat. Priznava pa Cerkev svetni oblasti pravico, da ureja svetne zadeve, ki so v zvezi z zakonsko pogodbo ali slede iz nje. Tako svetna oblast iz razlogov javnega reda lahko tudi zahteva, da se vsak zakon »registrira«, t. j. vpiše v civilni zapisnik (register). (iz opombe k slovenski izdaji papeške okrožnice Casti connubii)[1]
  • Moški pred dopolnjenim šestnajstim letom starosti in ženska pred dopolnjenim štirinajstim ne moreta skleniti veljavnega zakona.
    Škofovska konferenca ima neokrnjeno pravico določiti višjo starost za dopustno sklenitev zakona.[2]
  • Ničen je zakon v ravni črti krvnega sorodstva med vsemi zakonskimi in nezakonskimi predniki in potomci. V stranski črti je zakon ničen do vključno četrtega kolena.[3]
  • Za zakonske veljajo otroci, ki so bili rojeni vsaj po 180 dneh od sklenitve zakona ali v 300 dneh, odkar je prenehalo zakonsko življenje.[4]
  • Neizvršen zakon med krščenima ali med krščenim in nekrščenim zakoncem more razvezati rimski papež iz upravičenega razloga na prošnjo obeh zakoncev ali pa samo enega, četudi proti volji drugega.[5]
  • Kadar smrti zakonca z verodostojno cerkveno ali civilno listino ni mogoče dokazati, naj drugi zakonec ne velja za prostega zakonske vezi, razen po razglasitvi, ki jo je o domnevni smrti izdal krajevni škof. Razglasitev more krajevni škof izreči samo, če je iz izpovedi prič, iz javnega mnenja in iz indicev po izvršenih primernih poizvedbah dobil moralno gotovost o smrti zakonca. Zgolj odsotnost zakonca, čeprav dolgotrajna, ne zadostuje.[6]

Pregovori[uredi]

Viri[uredi]

  1. papež Pij XI., Okrožnica papeža Pija XI o krščanskem zakonu, Leonova družba, Ljubljana 1931, stran 17 (COBISS).
  2. Zakonik cerkvenega prava, Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, Ljubljana 1983, kanon 1083 (COBISS).
  3. Prav tam, kanon 1091.
  4. Prav tam, kanon 1138.
  5. Prav tam, kanon 1142.
  6. Prav tam, kanon 1707.

Glej tudi[uredi]