Evharistija

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Povzdigovanje pri študentski maši, Stolnica Matere Božje, Paris

Evharistija, krščanski zakrament, pri katerem se sveto Rešnje telo in kri kot obhajilo razdeli med vse navzoče verne. Za cerkveni praznik glej Sveto Rešnje telo in kri.

Navedki o njej[uredi]

  • Ne recite nikoli Gospodu: Ne! Odprite se mu posebno v smeri tistega duhovnega prerojenja, ki je posebni učinek svetega Rešnjega Telesa in sv. Krvi Gospodove. V smeri svete čistosti in v smeri svete čilosti in podjetnosti, rekli bi, v smeri svete mladosti. Saj je to obseženo v tisti besedi: Kruh, ki daje moč, vino, ki daje čistost. (August Hlond kot papežev legat v govoru na slavnostnem zborovanju na II. evharističnem kongresu za Jugoslavijo v Ljubljani leta 1935)[1]
  • Ni človek tisti, ki stori, da darovane reči postanejo Kristusovo telo in njegova kri, marveč Kristus sam, ki je bil križan za nas. Duhovnik, Kristusova podoba, izreka te besede, toda njihova učinkovitost in milost sta božji. »To je moje telo,« pravi. Ta beseda preoblikuje darovane reči.[2]
  • Če Kristusa ne najdete v beraču na cerkvenem pragu, ga ne boste našli niti v kelihu.[3]
  • S posvetitvijo se izvrši spremenjenje bistva (transsubstantiatio) kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Pod posvečenima podobama kruha in vina je Kristus sam, živ in poveličan, navzoč resnično, stvarno in bistveno, s svojim telesom in svojo krvjo, skupaj s svojo dušo in svojim božanstvom.[4]
  • Zaradi Kristusove zakramentalne navzočnosti pod vsako od podob omogoča tudi obhajilo le pod podobo kruha prejeti celotni sad milosti evharistije.[5]
  • Sveto obhajilo, ki je prejem Kristusovega telesa in njegove krvi, poglablja zedinjenje obhajanca z Gospodom, mu odpušča male grehe in ga varuje velikih.[6]
  • Obhajilo naj prejemajo sedemkrat na leto, to je na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov. Da bi lahko obhajal zdrave in bolne sestre, sme kaplan maševati v klavzuri. (Klara Asiška v vodilu klarisam)[7]
  • Jezus, ne razumem, zakaj se te ljudje izogibajo. O ko bi mogla svoje srce razsekati na drobne koščke in ti vsakega tako darovati kakor celo srce, da bi ti tako vsaj malo zadostila za srca, ki te ne ljubijo! Jezus, ljubim te z vsako kapljico svoje krvi; z veseljem bi jo prelila zate, da bi ti tako dokazala svojo iskreno ljubezen.[8]
  • Gospod, dobro vem, da je moje življenje od prvega trenutka, ko sem te spoznala, stalen boj, ki bo vse hujši. Pri vsakem jutranjem premišljevanju se pripravljam na celodnevno bojevanje; sveto obhajilo mi daje zagotovilo, da bom zmagala, in tako se zgodi. Bojim se dneva brez svetega obhajila. Ta kruh močnih mi daje vso moč za izvrševanje tega dela in pogum, da naredim vse, kar želi Gospod. Pogum in moč, ki sta v meni, nista moja, ampak pripadata tistemu, ki biva v meni – to je evharistija. Moj Jezus, kako veliko je nerazumevanje. Če ne bi bilo evharistije, bi marsikdaj ne imela poguma, da grem naprej po poti, ki si mi jo ti pokazal.[9]
  • Med to molitveno uro mi je Jezus dovolil vstopiti v dvorano zadnje večerje in bila sem navzoča ob vsem, kar se je tam dogajalo. Najgloblje me je prevzel trenutek, v katerem je Jezus pred spremenjenjem povzdignil oči k nebu in se poglobil v skrivnostni pogovor s svojim Očetom. Ta trenutek bomo dokončno spoznali šele v večnosti. Njegove oči so bile kakor dva plamena, obličje ožarjeno, belo kot sneg, vsa postava veličastna. Njegova duša, polna hrepenenja, se je v trenutku spremenjenja odpočila – prepolna ljubezen – daritev v vsej svoji polnosti uresničena. Sedaj se izpolni samo zunanji obred smrti; zunanje izničenje – bistvo je pri zadnji večerji.[10]
  • Danes sem videla, kako so zaradi trenutnega viharja častili svete skrivnosti brez bogoslužnih oblačil in v zasebnih hišah. Zagledala sem sonce, ki je vzšlo iz najsvetejšega zakramenta, in ugasnile in potemnele so druge luči in vsi so usmerili oči v to svetlobo; vendar pomena v tem trenutku nisem razumela.[11]
  • [Jezusove besede]: »Želim se združiti s človeškimi dušami. Moja radost je zediniti se z dušami. Vedi, moja hči, kadar pri obhajilu pridem v srca ljudi, imam roke polne vsakršnih milosti in jih želim izročiti dušam. Ljudje pa se name ne ozirajo, celo puščajo me samega in se ukvarjajo s čim drugim. O kako žalosten sem, ker ljudje niso spoznali Ljubezni! Do mene se obnašajo kakor do nečesa mrtvega.«[12]
  • Če bi angeli mogli biti nevoščljivi, bi nam zavidali dve stvari: prvič – sprejemanje svetega obhajila in drugič – trpljenje.[13]
  • Kristus sam je kruh, ki je potem, ko je bil zasejan v Devico in je vzhajal v mesu, bil zgneten v trpljenju, pečen v peči groba, dejan v shrambo v Cerkvi, ter je prinesen na oltarje, daje vsak dan vernikom nebeško hrano. (Peter Krizolog)[14]
  • Vsi veste, da potrebuje močnejše in pogostejše hrane tisti, ki težka in utrudljiva dela opravlja. Čim težje je delo, tem tečnejšo hrano potrebuje telo. Isto velja za dušo. Čim težje preizkušnje prihajajo za vero, za dosledno življenje po veri, tem močnejša, tem pogostejša mora biti hrana, ki vzdržuje nadnaravno življenje v duši. (Gregorij Rožman v govoru pri polnočnici na II. evharističnem kongresu za Jugoslavijo v Ljubljani leta 1935)[15]
  • Kdor je že prejel presveto evharistijo, jo sme prejeti še enkrat isti dan samo med evharističnim opravilom, ki se ga udeleži.[16]
  • Kdor bo prejel presveto evharistijo, naj se vsaj eno uro pred obhajilom zdrži vsakršne hrane in pijače, izvzeta je samo voda in zdravilo. /.../ Ostareli in bolni ter tisti, ki jim strežejo, smejo prejeti sveto evharistijo, čeprav so v času ene ure pred tem kaj zaužili.[17]
  • Obhajilo naj se deli samo pod podobo kruha ali po določbi liturgičnih zakonov pod obema podobama; v sili pa tudi samo pod podobo vina.[18]
  • Pri evharističnem opravilu naj mašnik v skladu s pradavnim izročilom latinske Cerkve uporablja nekvašen kruh, kjerkoli mašuje.[19]

Viri[uredi]

  1. Ivan Martelanc, II. evharistični kongres za Jugoslavijo v Ljubljani 1935, Misijonska tiskarna Groblje - Domžale, Ljubljana 1936, strani 80–81 (COBISS).
  2. Sv. Janez Zlatousti, De proditione Judae 1,6; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 1375 (COBISS).
  3. Deset navedkov sv. Janeza Zlatousta, Druzina.si, pridobljeno 14. september 2017.
  4. Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 1413 (COBISS).
  5. Prav tam, člen 1390.
  6. Prav tam, člen 1416.
  7. sveta Klara Asiška, Vodilo III, 14–15; v: sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, Vodilo in življenje, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998, stran 146.
  8. Faustyna Kowalska, Dnevnik svete s. M. Favstine, Cistercijanska opatija, Stična 2001, odlomek 57.
  9. Prav tam, odlomek 91.
  10. Prav tam, odlomek 684.
  11. Prav tam, odlomek 991.
  12. Prav tam, odlomek 1385.
  13. Prav tam, odlomek 1804.
  14. Sveti Peter Krizolog, Sermones 71; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 2837 (COBISS).
  15. Ivan Martelanc, II. evharistični kongres za Jugoslavijo v Ljubljani 1935, Misijonska tiskarna Groblje - Domžale, Ljubljana 1936, stran 63 (COBISS).
  16. Zakonik cerkvenega prava, Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, Ljubljana 1983, kanon 917 (COBISS).
  17. Prav tam, kanon 919.
  18. Prav tam, kanon 925.
  19. Prav tam, kanon 926.

Glej tudi[uredi]