Zakonik cerkvenega prava

Zakonik cerkvenega prava predstavlja eno izmed temeljnih knjig Rimskokatoliške cerkve. Zadnjo redakcijo je leta 1983 izdal papež Janez Pavel II. Zakonik sestoji iz 1752 kanonov (členov), razdeljenih v 7 knjig: Splošne določbe, Božje ljudstvo, Učiteljska služba Cerkve, Posvečevalna služba Cerkve, Cerkveno premoženje, Sankcije v Cerkvi in Postopki.

Navedki

• Vernike veže dolžnost podpirati Cerkev v potrebah, da ji pomagajo pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in dostojnem vzdrževanju služabnikov. (222)

• Ker so starši dali otrokom življenje, imajo zelo težko dolžnost in pravico, da jih vzgajajo; zato je prva dolžnost krščanskih staršev, oskrbeti otrokom krščansko vzgojo po nauku, ki ga uči Cerkev. (226)

• Z uredbo o duhovniški vzgoji naj bo poskrbljeno, da se bogoslovci ne bodo skrbno naučili samo domačega jezika, ampak da bodo dobro razumeli tudi latinščino in primerno znali tuje jezike, za katere velja, da so potrebni ali koristni za njihovo izobrazbo in izvrševanje pastoralne službe. (249)

• Klerikom se zelo priporoča nekak način skupnega življenja; kjer pa je že v veljavi, naj se po možnosti ohrani. (280)

• o papežu:

• Rimski papež prejme polno in vrhovno oblast v Cerkvi z zakonito izvolitvijo, ki jo je sprejel, hkrati s škofovskim posvečenjem. Zato tisti, ki je zaznamovan s škofovskim neizbrisnim znamenjem, dobi to oblast od trenutka, ko sprejme izvolitev za papeža. Če pa izvoljeni nima škofovskega neizbrisnega znamenja, naj se takoj posveti v škofa. (332)

• Papež je v moči svoje službe nezmotljiv v učiteljstvu, kadar kot vrhovni pastir in učitelj vseh vernikov, ki mora svoje brate potrjevati v veri, dokončno razglasi kak verski ali nravni nauk kot obvezen.
  Tudi škofovski zbor je nezmotljiv v učiteljstvu, kadar škofje kot učitelji in razsodniki v veri in nraveh, zbrani na vesoljnem cerkvenem zboru, izvršujejo učiteljstvo tako, da za vso Cerkev dokončno razglasijo kak verski ali nravni nauk kot obvezen; ali kadar, razkropljeni po svetu, vendar povezani v občestvu med seboj in s Petrovim naslednikom, skupaj z rimskim papežem verodostojno učijo verski in nravni nauk in soglasno izjavljajo, da ga je treba sprejeti kot dokončno obveznega.
  Samo tisti nauk je opredeljen kot nezmotljiv, o katerem je to izrečno povedano. (749)

• Kardinali, ki jim je dodeljena v naslov okoliška cerkev ali cerkev v mestu Rimu, naj potem, ko so jo sprejeli v posest, z nasveti in varstvom pospešujejo blagor teh škofij ali cerkva, nimajo pa nobene vodstvene pravice in nobene osnove, da bi se vmešavali v upravljanje njihovega premoženja, disciplino ali v službe pri teh cerkvah. (357)

• V podrejenih škofijah ima metropolit pravico:

1. nadzorovati, da se natančno ohranjata vera in cerkvena disciplina, in rimskega papeža obveščati o morebitnih zlorabah;
2. opraviti kanonično vizitacijo, če jo je podrejeni škof zanemaril, ko apostolski sedež to prej odobri;
3. določiti škofijskega upravitelja po določbi kanona 421, § 2 in 425, § 3.

Kjer razmere to zahtevajo, more apostolski sedež metropolitu dati posebne naloge in oblast, ki jih mora opredeliti območno pravo.

V podrejenih škofijah metropolit nima nobene druge vodstvene oblasti; more pa v vseh cerkvah opraviti verske obrede kakor škof v svoji škofiji, ko je prej obvestil krajevnega škofa, če je cerkev stolnica. (436)

• o župniji:

• Če zaradi pomanjkanja duhovnikov krajevni škof meni, da je potrebno izročiti del izvrševanja pastoralne skrbi v župniji diakonu ali drugi osebi, ki ni duhovnik, ali skupini oseb, naj postavi kakega duhovnika, ki bo z oblastjo in pravicami župnika vodil pastoralno delo. (517)

• Po splošnem pravilu je župnija ozemeljska in naj obsega vse vernike določenega ozemlja; kjer pa je to koristno, naj se ustanovijo osebne župnije glede na obred, jezik, narodnost vernikov kakega ozemlja in take, ki so določene tudi pod drugim vidikom. (518)

• o župniku:

• Župniku so posebej zaupana naslednja opravila:

1. krščevanje;
2. birmovanje tistih, ki so v smrtni nevarnosti, po določbi kanona 883, številka 3;
3. delitev popotnice in bolniškega maziljenja, ostane pa v veljavi predpis kanona 1003, §§ 2 in 3, in podelitev apostolskega blagoslova;
4. prisostvovanje sklepanju zakona in poročni blagoslov;
5. pokopavanje;
6. blagoslov krstne vode v velikonočnem času, vodstvo procesij zunaj cerkve in tudi slovesni blagoslov zunaj cerkve;
7. slovesnejše obhajanje evharistije ob nedeljah in zapovedanih praznikih. (530)

• Župnik je dolžan bivati v župnišču blizu cerkve; v posebnih primerih in iz upravičenega razloga more krajevni ordinarij dovoliti, da biva drugje, zlasti v hiši, ki je skupna več duhovnikom, samo da je pravilno in primerno poskrbljeno za opravljanje župnijskih nalog. (533)

• Ko opravljanje službe kakega župnika iz kakega vzroka, tudi brez njegove velike krivde, postaja škodljivo ali vsaj neučinkovito, ga more krajevni škof odstraniti iz župnije. Razlogi, zaradi katerih je mogoče župnika zakonito odstraniti, so zlasti tile:

1. način delovanja, ki cerkveni skupnosti prinaša veliko škodo ali zmedo;
2. nespretnost in trajna duševna ali telesna bolezen, ki naredijo župnika nesposobnega za koristno opravljanje njegovih nalog;
3. izguba dobrega imena pri poštenih in resnih župljanih ali odpor do župnika, za katera se predvideva, da ne bosta hitro ponehala;
4. hudo zanemarjanje ali kršitev župnijskih dolžnosti, ki se nadaljuje tudi po opozorilu;
5. slabo upravljanje premoženja z veliko škodo za Cerkev, kadar tega zla ni mogoče odpraviti z drugim sredstvom. (1740–1741)

• Dekan ima poleg pooblastil, ki so mu zakonito podeljena po območnem pravu, dolžnost in pravico:

1. pospeševati in usklajevati skupno pastoralno dejavnost v dekaniji;
2. skrbeti, da kleriki njegovega okrožja živijo v skladu s svojim stanom in vestno opravljajo svojo službo;
3. skrbeti, da se verska opravila izvršujejo po predpisih svetega bogoslužja, da je vestno poskrbljeno za lepoto in čistočo cerkva in svete opreme, zlasti pri obhajanju evharistije in shranjevanju najsvetejšega zakramenta, da se pravilno spisujejo in vestno hranijo župnijske knjige, da se vestno upravlja cerkveno premoženje in končno, da se s potrebno vestnostjo skrbi za župnišče.

V dekaniji, ki mu je zaupana, mora dekan:

1. truditi se, da se kleriki po predpisih območnega prava v določenih rokih udeležujejo predavanj, teoloških tečajev ali konferenc po določbi kanona 279, § 2;
2. skrbeti, da so duhovnikom njegovega okrožja na voljo duhovni pripomočki; zlasti naj skrbi za tiste, ki živijo v težjih razmerah ali jih tarejo težave.

Dekan naj skrbi, da ne bi župniki njegovega okrožja, za katere ve, da so hudo bolni, ostali brez duhovne in gmotne pomoči, in da bodo, če umrejo, imeli dostojen pogreb; poskrbi naj tudi, da se ne bi v času bolezni ali smrti porazgubile ali odnesle knjige, listine, sveta oprema in drugo, kar je last Cerkve.

Dekan je dolžan po določitvi, ki jo je izdal krajevni škof, opravljati vizitacije župnij svojega okrožja. (555)

• o redovnikih:

• Redovniki naj vse življenje vneto nadaljujejo svojo duhovno, znanstveno in praktično vzgojo, predstojniki pa naj jim za to oskrbijo pripomočke in čas. (661)

• Prva in najvažnejša služba vseh redovnikov je kontemplacija božjih reči in nenehna povezanost z Bogom v molitvi. Člani naj se po svojih močeh vsak dan udeležujejo evharistične daritve, prejmejo presveto Kristusovo telo in molijo v zakramentu navzočega Gospoda samega. Posvečajo naj se branju svetega pisma in notranji molitvi, vestno opravljajo molitveno bogoslužje po predpisih lastnega prava, ko za klerike velja obveznost kanona 276, § 2, številka 3, in druge pobožne vaje. Na poseben način, tudi z rožnim vencem, naj častijo deviško božjo Mater, zgled in varuhinjo vsakega posvečenega življenja. Vsako leto naj vestno opravijo duhovne vaje. (663)

• Redovnik, ki je povišan v škofa, ostane član svoje ustanove, toda iz zaobljube pokorščine je podrejen samo rimskemu papežu in ga ne vežejo dolžnosti, za katere po pameti sodi, da jih ne more uskladiti s svojim položajem. (705)

• o krstu:

• Krst naj se podeli s potapljanjem ali z oblivanjem v skladu s predpisi škofovske konference. (854)

• Če ni rednega krstitelja ali je ta oviran, dopustno krsti katehist ali kdo drug, ki ga je za to pooblastil krajevni ordinarij, v sili pa celo vsak človek, ki ima potreben namen. (861)

• Da je otrok dopustno krščen, se zahteva:

1. da straši, vsaj eden od obeh, ali tisti, ki ju zakonito nadomešča, v to privolijo;
2. da je utemeljeno upanje, da ga bo mogoče vzgajati v katoliški veri; če tega upanja sploh ni, je treba krst odložiti v skladu s predpisi območnega prava, staršem pa je razloge treba pojasniti;

Otroka katoliških in tudi nekatoliških staršev je v smrtni nevarnosti dopustno krstiti, celo proti volji staršev. (868)

• Če je le mogoče, naj ima krščenec botra; pri krstu odraslega je naloga botra, da sodeluje pri uvajanju v krščanstvo, pri krstu otroka pa, da ga skupaj s starši pri krstu predstavi in da si prizadeva, da bo krščeni po krstu živel, kakor je primerno za kristjana, in vestno spolnjeval dolžnosti, ki iz krsta izhajajo. (872)

• Zakrament birme naj se deli vernikom približno v letih, ko pridejo k pameti, razen če je škofovska konferenca določila drugo starost ali če gre za smrtno nevarnost ali če po presoji birmovalca tehten razlog svetuje kaj drugega. (891)

o maši:

• Duhovnik ima vso pravico darovati mašo za kogarkoli, tako za žive kot za mrtve. (901)

• V nedeljo in na druge zapovedane praznike so verniki dolžni udeležiti se maše; vzdržijo pa naj se poleg tega tistih del in opravil, ki ovirajo dolžno bogočastje, veselje, ki je lastno Gospodovemu dnevu, in potreben duševni in telesni počitek. (1247)

• Zapovedi, udeležiti se maše, zadosti, kdor je navzoč pri maši, ki se opravi kjerkoli po katoliškem obredu na sam praznični dan ali zvečer prejšnjega dne. (1248)

• o evharistiji:

• Kdor je že prejel presveto evharistijo, jo sme prejeti še enkrat isti dan samo med evharističnim opravilom, ki se ga udeleži. (917)

• Kdor bo prejel presveto evharistijo, naj se vsaj eno uro pred obhajilom zdrži vsakršne hrane in pijače, izvzeta je samo voda in zdravilo. /.../ Ostareli in bolni ter tisti, ki jim strežejo, smejo prejeti sveto evharistijo, čeprav so v času ene ure pred tem kaj zaužili. (919)

• Obhajilo naj se deli samo pod podobo kruha ali po določbi liturgičnih zakonov pod obema podobama; v sili pa tudi samo pod podobo vina. (925)

• Pri evharističnem opravilu naj mašnik v skladu s pradavnim izročilom latinske Cerkve uporablja nekvašen kruh, kjerkoli mašuje. (926)

• o spovedi:

• Spovedniku je povsem prepovedano uporabljati vednost, dobljeno pri spovedi, kadar bi bilo to za spovedanca težko, čeprav je izključena vsaka nevarnost, da bi kaj razodel.
  Tisti, ki ima oblast, ne sme vednosti o grehih, ki jo je kadarkoli dobil pri spovedi, na noben način uporabiti pri zunanjem vodstvu. (984)

• Vernika veže dolžnost, da se spove po vrsti in številu vseh velikih grehov, ki jih je storil po krstu in še niso bili neposredno odpuščeni po cerkveni oblasti odpuščati grehe in se jih še ni obtožil pri posamični spovedi, a se jih po skrbnem spraševanju vesti zaveda.
  Vernikom se priporoča, da se spovedujejo tudi malih grehov. (988)

• Pripravnik za stalni diakonat, ki ni poročen, sme prejeti diakonat šele, ko je izpolnil vsaj petindvajset let; kdor pa je poročen, šele, ko je dopolnil vsaj petintrideset let in s privolitvijo žene. (1031)

• o zakonu:

• Moški pred dopolnjenim šestnajstim letom starosti in ženska pred dopolnjenim štirinajstim ne moreta skleniti veljavnega zakona.
  Škofovska konferenca ima neokrnjeno pravico določiti višjo starost za dopustno sklenitev zakona. (1083)

• Ničen je zakon v ravni črti krvnega sorodstva med vsemi zakonskimi in nezakonskimi predniki in potomci. V stranski črti je zakon ničen do vključno četrtega kolena. (1091)

• Za zakonske veljajo otroci, ki so bili rojeni vsaj po 180 dneh od sklenitve zakona ali v 300 dneh, odkar je prenehalo zakonsko življenje. (1138)

• Neizvršen zakon med krščenima ali med krščenim in nekrščenim zakoncem more razvezati rimski papež iz upravičenega razloga na prošnjo obeh zakoncev ali pa samo enega, četudi proti volji drugega. (1142)

• Kadar smrti zakonca z verodostojno cerkveno ali civilno listino ni mogoče dokazati, naj drugi zakonec ne velja za prostega zakonske vezi, razen po razglasitvi, ki jo je o domnevni smrti izdal krajevni škof. Razglasitev more krajevni škof izreči samo, če je iz izpovedi prič, iz javnega mnenja in iz indicev po izvršenih primernih poizvedbah dobil moralno gotovost o smrti zakonca. Zgolj odsotnost zakonca, čeprav dolgotrajna, ne zadostuje. (1707)

• o pokopu:

• Cerkev zelo priporoča, naj se ohrani pobožna navada pokopavanja teles rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen če bi bilo izbrano iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu duhu. (1176)

• V cerkvah naj se trupla ne pokopavajo, razen če gre za papeža, kardinale in krajevne, tudi upokojene, škofe, ki naj se pokopljejo v lastni cerkvi. (1242)

• Nobena cerkev se ne sme zgraditi brez izrečne pismene privolitve krajevnega škofa. (1215)

• Sveti kraji nehajo biti posvečeni ali blagoslovljeni, če se večji del poruši ali se z odločbo pristojnega ordinarija ali dejansko za stalno izročijo za svetno rabo. (1212)

• o postu:

• Spokorni dnevi in časi za vso Cerkev so vsi petki v vsem letu in postni čas. (1250)

• Zdržek od mesnih in drugih jedi v skladu s predpisi škofovske konference naj se ohranja vse petke v letu, razen če je kdaj ta dan slovesni praznik; zdržek in post pa na pepelnico in veliki petek. (1251)

• Postava o zdržku veže vse, ki so spolnili štirinajsto leto; postava o postu pa zavezuje vse polnoletne [nad osemnajst let] do začetega šestdesetega leta. Pastoralni delavci in starši pa naj poskrbijo, da se bodo tudi tisti, ki jih zaradi premajhne starosti še ne veže postava o postu in zdržku, poučili o pravem pomenu spokornosti. (1252)

• Če se potem, ko je kaznivo dejanje storjeno, zakon spremeni, je treba uporabiti zakon, ki je za storilca ugodnejši. Če pa poznejši zakon odpravlja prejšnjega ali vsaj kazen, le-ta takoj preneha. (1313)

• Kdor učinkovito oskrbi odpravo plodu, ga zadene vnaprej izrečeno izobčenje. (1398)