Pojdi na vsebino

Papež

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov

Papež, vrhovni poglavar Rimskokatoliške cerkve in vladar države Vatikan.

[uredi]
  • Z istim realizmom, s katerim danes govorimo o grehih papežev, o njihovi nesorazmernosti veličini njihove naloge, moramo tudi priznati, da je bil vedno znova Peter skala zoper vse ideologije; zoper razpustitev besede v sprejemljivosti (plavzibilnosti) časa; zoper podreditev mogočnikom tega sveta.[1]
  • Samo rimski škof je naslednik določenega apostola – svetega Petra – in s tem postavljen, da odgovarja za vso Cerkev. Vsi drugi škofje so nasledniki apostolov, ne kakega določenega apostola, ampak stojijo v zboru, ki nasleduje apostolskemu zboru, in s tem je vsak posameznik naslednik apostolov. A to pomeni, da je to nasledstvo navezano tudi na združenost v občestvenosti vseh naslednikov.[2]
  • Ignacij, imenovan tudi Teofór, Cerkvi, ki je dosegla usmiljenje v veličastvu najvišjega Očeta Jezusa Kristusa, njegovega edinega Sina, in je ljubljena ter razsvetljena v volji tistega, ki je hotel vse, kar biva, po veri in ljubezni Jezusa Kristusa, našega Boga; Cerkvi, ki ima tudi prvenstvo na območju rimskega ozemlja; Cerkvi, ki je vredna Boga, spoštovanja, blagrovanja, hvale, uspeha, čistosti, ki tudi predseduje v ljubezni in se ravna po Kristusovi postavi, ki nosi Očetovo ime, ki jo tudi pozdravljam, v imenu Jezusa Kristusa, Očetovega Sina. Vsem, ki so zedinjeni po mesu in duhu v vsaki njegovi zapovedi, neomajno izpolnjeni z Božjo milostjo in očiščeni vsake tuje barve – v Jezusu Kristusu najlepši pozdrav brez graje. (Ignacij Antiohijski; z izrazom predseduje v ljubezni se Ignacij verjetno sklicuje na zgodbo iz Jn 21,15-17, v kateri Jezus za službo glavnega pastirja svojih ovc predpostavlja največjo ljubezen izmed kandidatov: prvenstvo v pastirovanju zaradi prvenstva v ljubezni)[3]
  • Vsakdo lahko postane papež. Dokaz za to je, da se je to zgodilo meni.[4]
  • Pogosto se mi zgodi, da se ponoči zbudim in začnem razmišljati o resnem problemu ter sklenem, da moram o njem spregovoriti papežu. Potem se do konca prebudim in se spomnim, da sem jaz ta papež.[5]
  • Rimski papež prejme polno in vrhovno oblast v Cerkvi z zakonito izvolitvijo, ki jo je sprejel, hkrati s škofovskim posvečenjem. Zato tisti, ki je zaznamovan s škofovskim neizbrisnim znamenjem, dobi to oblast od trenutka, ko sprejme izvolitev za papeža. Če pa izvoljeni nima škofovskega neizbrisnega znamenja, naj se takoj posveti v škofa.[7]
  • Papež je v moči svoje službe nezmotljiv v učiteljstvu, kadar kot vrhovni pastir in učitelj vseh vernikov, ki mora svoje brate potrjevati v veri, dokončno razglasi kak verski ali nravni nauk kot obvezen.
    Tudi škofovski zbor je nezmotljiv v učiteljstvu, kadar škofje kot učitelji in razsodniki v veri in nraveh, zbrani na vesoljnem cerkvenem zboru, izvršujejo učiteljstvo tako, da za vso Cerkev dokončno razglasijo kak verski ali nravni nauk kot obvezen; ali kadar, razkropljeni po svetu, vendar povezani v občestvu med seboj in s Petrovim naslednikom, skupaj z rimskim papežem verodostojno učijo verski in nravni nauk in soglasno izjavljajo, da ga je treba sprejeti kot dokončno obveznega.
    Samo tisti nauk je opredeljen kot nezmotljiv, o katerem je to izrečno povedano.[8]
  • Sovražniki papeštva in katolicizma skušajo zrušiti božji prestol Kristusovega namestnika s tem, da rovarijo po zgodovini papeštva in vlačijo v ospredje one papeže, ki so bili nevredni svoje visoke službe in z njimi enačijo vso ustanovo papeštva. Nevrednih papežev je naštel protestant Bost osem. Če tudi verjamemo Bostu, vidimo, da teh osem nevrednih naproti ostalim 250 vrednim ne predstavlja niti zdaleka takega razmerja, kakor je bilo v apostolskem zboru med Judom in med ostalimi enajsterimi. In vendar radi Juda niti malo ni bilo omadeževano dostojanstvo in vrednost ostalih apostolov. (Ciril Žebot)[9]

Viri

[uredi]
  1. Joseph Ratzinger, Poklicani v občestvo: Današnji pogled na Cerkev, prevod Anton Štrukelj, Marijina kongregacija slovenskih bogoslovcev in duhovnikov, Ljubljana 1993, stran 59.
  2. Prav tam, stran 80.
  3. Ignacij Antiohijski, Pismo Rimljanom; v: Spisi Apostolskih očetov, prevedel Gorazd Kocijančič, Mohorjeva družba, Celje 1996, strani 151, (COBISS).
  4. Jože Pavlič, Vera, ubrano petje in poštenost; v: Družina, številka 17, 27. april 2014, stran 38.
  5. Prav tam.
  6. A. K., Papeštvo, Božje znamenje med narodi; v: Ti si skala, Akademska zveza, Ljubljana 1934, stran 22, (COBISS).
  7. Zakonik cerkvenega prava, Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, Ljubljana 1983, kanon 332 (COBISS).
  8. Prav tam, kanon 749.
  9. Ciril Žebot, Postavil je pastirja; v: Ti si skala, Akademska zveza, Ljubljana 1934, stran 44, (COBISS).