Papež Pij II.
.jpg) | |
| Rojstvo |
Enea Silvio Piccolomini 18. oktober 1405 Pienza[d], Sienska republika[d] |
|---|---|
| Smrt |
14. avgust 1464 (58 let) Ancona[d], Papeška država[d] |
| Državljanstvo |
.svg){kind=small} Sveto rimsko cesarstvo[d] |
| Poklic | duhovnik, diplomat, pisatelj, univerzitetni učitelj, pesnik, zgodovinar, geograf |
| Pokopan | Sant’Andrea della Valle |
Pij II., rojen kot Enea Silvio Piccolomini, italijanski diplomat, pisatelj in papež, 1405–1464
Navedki
[uredi]- Nikolaj je bil majhne postave, imel je izreden dar dojemanja, dragocen spomin in nekoliko hlasten način govorjenja. V dialektiki je bil nadvse podkovan, v debati izredno natančen in je znal hitro razlikovati, vendar je bil nesposoben prenesti nasprotnikove besede. Nadvse je ljubil gospodarstvo, občudovanja je vreden kot graditelj. Svojo služinčad je blesteče oblačil in dobro hranil, ni pa štedil s kritiko. Hitro je vzkipel, vendar takoj zopet obžaloval. Potrebnim je rad pomagal, bolnike je ljubeznivo negoval. Sebe je cenil previsoko in je želel vse storiti sam. Menil je, da ne bo nič dobro napravljeno, če ne bo sam sodeloval.[1]
- Mestu [Celje] je v našem času vladal grof Friderik. Ta je bil nadvse dovzeten za strasti in je nekdaj v svoji vneti ljubezni do ljubice Veronike z lastnimi rokami umoril svojo zakonito ženo, potomko hrvaških grofov, medtem ko je njegovo ljubico njegov oče Herman – taka je pravičnost mogočnih! – utopil v potoku. Poleg tega je Friderik žene jemal od njihovih mož, množično ugrabljal dekleta v svojo palačo, s svojimi podložniki je ravnal kot s sužnji, ropal je cerkve in k sebi od vsepovsod klical ponarejevalce, zastrupljevalce, vedeževalce in nekromante. Čeprav se je v jubilejnem letu [1450] že pri 90-ih letih odpravil v Rim po odpustke, se po vrnitvi ni izkazal za prav nič boljšega. Ko so ga vprašali, kako mu je Rim koristil, je vrnivši se k svojim starim navadam rekel: »Tudi moj čevljar se je po ogledu Rima vrnil k šivanju gamaš.« Po njegovi smrti ga je nasledil sin Ulrik, ki mu je bil v mnogočem podoben, le da je bil bolj bister in se je znal spretneje izražati. Ko je bil ubit, kot sem že poročal, se je za njegovo dediščino potegovalo 24 kandidatov, in tako je človek, ki je za življenja vsepovsod načenjal vojne, še po smrti povzročal spore.[2]
Sklici
[uredi]
| |||||||||||||||||