Papež Janez XXIII.

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Janez XXIII. še kot beneški patriarh

Janez XXIII., papež Rimskokatoliške cerkve, 1881–1963.

Navedki[uredi]

  • Možje so kot vino. Nekateri se skisajo, večino pa starost izboljša.
  • Lateranski pakt je v italijanski in cerkveni zgodovini pomemben mejnik. Glejte, tisti človek [Benito Mussolini], ki se je po božji previdnosti srečal s Pijem XI., je kasneje postal italijanskemu narodu vzrok velike žalosti. Človeško in krščansko pa je, da mu ne odrekamo vsaj tega častnega priznanja, ki mu v veliki nesreči preostaja: njegovo krepko in odločno sodelovanje pri preučevanju in zaključitvi lateranskega pakta. Njegovo dušo zaupajmo skrivnosti božjega usmiljenja, ki se navadno za izvrševanje svojih načrtov poslužuje temu najbolj prikladnih posod, ko pa načrte izvrši, jih zdrobi, kot da bi bile pripravljene le za to edino delo. Bratje in sinovi moji, vem, da mi vidite v srce. Spoštujmo tudi drobce razbite vaze in nauk, ki iz njih izhaja, naj vam bo v korist.[1]
  • Stoletja minejo, toda Cerkev je kot resnica, ena je in večna. Bratje, verjemite mi: toliko Svetega Duha imamo, kolikor ljubimo Cerkev.[2]
  • Nad vsemi mnenji in strankami, ki vznemirjajo in tarejo vso družbo in vse človeštvo, se dviga evangelij.[3]
  • Molitev je moje dihanje. Človek ni nikoli tako velik kot tedaj, ko kleči pred Gospodom. Molitev je bolj učinkovita, če je združena s pokoro.[4]
  • Smrt je sveta, ker je pot k slavi in večni blaženosti. Za tistega, ki vedno upira pogled v Boga, ni presenečenj, niti smrt ga ne preseneti.[5]
  • Ne utrne se solza iz naših oči, ne izvije se vzdih iz našega srca, ne da bi Bog odgovoril.[6]
  • Bil je malce bizantinski. (o svojem predhodniku Piju XII.)[7]
  • Jaz bi moral poklekniti pred vami. (škofu Antonu Vovku, ki se mu je opravičil, da zaradi bolezni ne more poklekniti)[8]
  • Pogosto se mi zgodi, da se ponoči zbudim in začnem razmišljati o resnem problemu ter sklenem, da moram o njem spregovoriti papežu. Potem se do konca prebudim in se spomnim, da sem jaz ta papež.[9]
  • Ne posvetuj se s svojimi strahovi, ampak s svojimi upi in sanjami. Ne premišljuj o svojih frustracijah in neizpolnjenosti, ampak o svojem neuresničenem potencialu. Ne ukvarjaj se s tem, kar si poskušal in ni uspelo, ampak s tem, kar še vedno lahko storiš.[10]
  • Vaša svetost, koliko ljudi dela v Vatikanu? (novinarjevo vprašanje)
    Približno polovica. (papežev odgovor po tehtnem premisleku)[12]
  • Dragi papež. Ne morem se odločiti. Ne vem, ali bi rad postal policist ali papež. Kaj misliš? (deček Bruno pošlje papežu pismo)
    Moj dragi Bruno, če bi rad moje mnenje, se izšolaj za policista, kajti pri tem ne moreš improvizirati. Kar pa zadeva papeža, lahko to postane vsak. Dokaz za to je, da sem papež postal celo jaz. Če boš kdaj prišel v Rim, me prosim obišči, pa se bom z veseljem pogovoril o tem. (papežev odgovor)[13]
  • Bog je že vso večnost vedel, da bom papež. Osemdeset let je imel časa, da me izpopolni. Zakaj me je ustvaril tako grdega?[14]
  • Živeti dan za dnem: vsak dan izpolnjevati Božjo voljo mirno in potrpežljivo. Manj ko se vznemirjano zaradi svoje prihodnosti, bolj Gospod skrbi za nas.[15]

Viri[uredi]

  1. ^ Teresio Bosco, Carlo de Ambrogio, Papež Janez Dobri, Ognjišče, Koper 1967, stran 92.
  2. ^ Prav tam, stran 151.
  3. ^ Prav tam, stran 153.
  4. ^ Prav tam, stran 154.
  5. ^ Prav tam, stran 156.
  6. ^ Prav tam.
  7. ^ Jože Pavlič, Vera, ubrano petje in poštenost; v: Družina, številka 17, 27. april 2014, stran 33.
  8. ^ Prav tam, stran 36.
  9. ^ Prav tam, stran 38.
  10. ^ Prav tam.
  11. ^ Prav tam.
  12. ^ James Martin, Nebesa (ni)so hec, Družina, Ljubljana 2014, stran 83.
  13. ^ Prav tam, stran 94.
  14. ^ Prav tam.
  15. ^ Ognjišče, leto LIV, številka 627, avgust 2018, stran 59.