To je takrat, ko v molitvi ne misliš, da moliš. (odgovor na vprašanje, kako je najbolje moliti) (Anton Padovanski)[1]
Vsak del dneva je primeren za molitev, toda jutro je boljše od vseh drugih ur. Zakaj je jutro boljlše od preostanka dneva? Zato, ker je zjutraj naš um umirjen in se še nismo začeli pritoževati zaradi bremen minulega dela dneva. Celo noč smo počivali in ker še nismo vznemirjeni, se naše misli nemoteno dvigajo k Bogu, veliko bolje kot pozneje med dnevom. In naše misli se najbolje povzdigujejo prav ob jutranjem rojevanju novega dne. Še en razlog obstaja, zakaj je jutranja ura boljša od katerekoli druge ure dneva: Ali ne vidimo, da divje živali, volkovi, lisice in druga divjad, ob svitanju, ko posvetijo sončni žarki, takoj poiščejo temo in se skrijejo? Podobno ravnajo demoni. Demoni imajo več moči ponoči kakor podnevi zaradi žarkov luči sonca, s katerim Bog razsvetljuje našo dušo. (Bernardin Sienski)[2]
Tvoja molitev naj bo liturgična. - Ko bi se le navdušil za branje psalmov in molitev iz misala, namesto za osebne in priložnostne molitve. (Jožefmarija Escrivá)[3]
Ne bodi žalosten, če ne prejmeš od Boga takoj tega, za kar ga prosiš; to je zaradi tega, ker ti hoče storiti še več dobrega zaradi tvoje stanovitnosti, s katero ostajaš z njim v molitvi. (Evagrij Pontski)[4]
Nikakor ne morem moliti iz molitvenih knjižic ali več Očenašev in Zdravamarij. Pri tem ne najdem hrane in se utrudim. Zato molim po svoje, kakor pač morem. (Gema Galgani)[5]
Molitev je moje dihanje. Človek ni nikoli tako veliko kot tedaj, ko kleči pred Gospodom, molitev je bolj učinkovita, če je združena s pokoro. (papež Janez XXIII.)[7]
Lepota in barva podob spodbujata mojo molitev. Praznik je za moje oči, ko prizor polja spodbuja moje srce, da slavim Boga. (Janez Damaščan)[8]
Ne moreš moliti doma tako kakor v cerkvi, kjer nas je navzočih veliko število, kjer se dviga klic k Bogu iz enega samega srca. Tu obstaja nekaj več: zedinjenje duhov, soglasje duš, vez ljubezni, molitve duhovnikov.[9]
Če naj bo naša molitev uslišana, ni odvisno od količine besed, temveč od gorečnosti naših duš.[10]
Ničesar ni, kar bi bilo toliko vredno kakor molitev; molitev stori, da to, kar je nemogoče, postane mogoče, in lahko to, kar je težko. Nemogoče je, da bi človek, ki moli, mogel grešiti.[11]
Četudi smo storili že na tisoče krepostnih dejanj, mora naše prepričanje, da bomo uslišani, temeljiti na Božjem usmiljenju in njegovi ljubezni do ljudi. Tudi če stojimo na samem vrhu kreposti, bomo odrešeni le po milosti.[12]
Ko sem nekoč prišla na petminutno češčenje in molila za nekoga, sem spoznala, da Bog naših molitev ne sprejema vedno za tiste, za katere mi molimo, ampak jih nameni drugim. Tako jim ne olajšujejo njihovega trpljenja v vicah; vendar naša molitev ni izgubljena.[13]
[Jezusove besede]: »Moja hči, vse mi povej čisto preprosto in po človeško, s tem mi napravljaš veliko veselje; razumem te, saj sem Bog in človek. Ta preprosta govorica tvojega srca mi je ljubša kakor hvalnice, zložene meni v čast. Vedi, moja hči, čimbolj je preprosta tvoja govorica, tem bolj me privlačiš.«[14]
Jezus mi je dal spoznati, kako mora biti duša zvesta v molitvi, kljub nadlogam, suši in skušnjavam, ker je v glavnem od takšne molitve večkrat odvisna uresničitev velikih božjih načrtov; če pa ne vztrajamo v takšni molitvi, prekrižamo tisto, kar je Bog po nas ali v nas hotel dovršiti. Naj si vsakdo zapomni besede: »Ko je bil v grozni stiski, je še bolj goreče molil.«[15]
Kadar je žena noseča in jo v osmem mesecu, ko čas še ni izpolnjen, popadejo bolečine, tedaj se potrudimo, da bi bolečine prenehale. Drugače v devetem: če tedaj pridejo nad ženo, želimo bolečine še stopnjevati, da bi prej rodila. Zato so bili stari, kadar so klicali nebo na pomoč, uslišani, kajti čas še ni bil izpolnjen. Zdaj pa, ko se bliža odrešitev, ni plodna nobena molitev, ki se dviguje v nebo zaradi trpljenja, ampak se gorje kopiči na gorje, da bi čimprej napočilo rojstvo. (Izrael iz Rižina)[16]
Navada molitve, vaja v obračanju k Bogu in nevidnemu svetu v vsaki dobi, na vsakem kraju, v vsaki nuji – molitev ima naravne učinke v poduhovljanju in dvigovanju duše. Človek ni več to, kar je bil prej, osvojil je nove ideje in postal prepojen s svežimi načeli. (John Henry Newman)[17]
Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. (sveti Pavel, Rim 8,26)
Molivec, ki si domišlja, da je molitev nekaj drugega kot Bog, je kot prosilec, ki mu kralj da, za kar ga je prosil. Kdor pa ve, da je molitev sama božanstvo, je podoben kraljevemu sinu, ki si od zakladov svojega očeta vzame, česar si sam poželi. (Pinhas iz Koreza)[18]
Po mojem mnenju notranja molitev namreč ni nič drugega ko prijateljsko srečevanje in zaupen pogovor z njim, za katerega vemo, da nas ljubi. (Terezija Avilska)[19]
↑Magnificat, letnik 10, številka 5, maj 2023, stran 274.
↑Josemaría Escrivá de Balaguer, Pot, Ognjišče, Koper 2005, misel 86.
↑Evagrij Pontski, De oratione 34; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 2737 (COBISS).
↑Klavdija Jurišič, Sveta Gemma Galgani (1878–1903); v: Odmev Medžugorja, letnik XXV, marec-april 2017, stran 22.
↑Gvigo II., Scala claustralium PL 184,476C; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 2654 (COBISS).
↑Bosco de Ambrogio, Papež Janez Dobri, Ognjišče, Koper 1967, stran 154.
↑Sveti Janez Damaščan, De sacris imaginibus orationes 1, 27; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 1162 (COBISS).
↑Sv. Janez Zlatousti, De incomprehensibili dei natura seu contra Anomaeos 3,6; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 2179 (COBISS).
↑Sv. Janez Zlatousti, Eclogae ex diversis homiliis 2; v: Prav tam, člen 2700.
↑Sv. Janez Zlatousti, Eclogae ex diversis homiliis 2; v: Prav tam, člen 2744.
.jpg)