Janez Zlatousti

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Janez Zlatousti
(mozaik v Stolnici sv. Modrosti, Carigrad)

Janez Zlatousti, sirski nadškof, svetnik, cerkveni oče in učitelj, okoli 349 – 407.

Navedki[uredi]

  • Ne glede na to, kako pravične so tvoje besede, vse uničiš, če jih izgovarjaš z jezo v srcu.[1]
  • Toliko časa prebijemo v cerkvi, uživamo veličastne reči pri bogoslužju, ki vsebujejo toliko koristi; in če odhajamo od maše takšni kakršni smo prišli, ne da bi popravili vsaj katero od svojih napak, kakšno korist bomo imeli od tega, da prihajamo sem?[2]
  • Ta posel [cestninarja] je zaznamovala vsakršna nesramnost in predrznost, izsiljevanje denarja brez pravičnega upoštevanja okoliščin, zares nesramno zaračunavanje in kraja pod pretvezo zakonitosti. In vendar nič od tega ni ustavilo Njega, ki je izrekel klic. (o Jezusu in apostolu Mateju)[3]
  • Kako je mogoče – bi kdo rekel, da tisti, ki se je spravil s prešuštnicami, ni mogel pomagati, da bi se spravil z Judom? Pa saj je bil sposoben, a ni hotel, da bi se ta poboljšal pod prisilo, niti ga ni hotel na silo privesti k sebi. /.../ Opominjal ga je, spodbujal in mu na vse načine kazal svojo skrb. Če ta ni popustil, krivde ni mogoče pripisati Gospodu.[4]
  • Skrinje z ostanki mučencev so izviri duhovnih tokov.[5]

Evharistija[uredi]

  • Ni človek tisti, ki stori, da darovane reči postanejo Kristusovo telo in njegova kri]], marveč Kristus sam, ki je bil križan za nas. Duhovnik, Kristusova podoba, izreka te besede, toda njihova učinkovitost in milost sta božji. »To je moje telo,« pravi. Ta beseda preoblikuje darovane reči.[6]
  • Če Kristusa ne najdete v beraču na cerkvenem pragu, ga ne boste našli niti v kelihu.[1]

Molitev[uredi]

  • Ne moreš moliti doma tako kakor v cerkvi, kjer nas je navzočih veliko število, kjer se dviga klic k Bogu iz enega samega srca. Tu obstaja nekaj več: zedinjenje duhov, soglasje duš, vez ljubezni, molitve duhovnikov.[7]
  • Če naj bo naša molitev uslišana, ni odvisno od količine besed, temveč od gorečnosti naših duš.[8]
  • Ničesar ni, kar bi bilo toliko vredno kakor molitev; molitev stori, da to, kar je nemogoče, postane mogoče, in lahko to, kar je težko. Nemogoče je, da bi človek, ki moli, mogel grešiti.[9]

Viri[uredi]

  1. 1,0 1,1 Deset navedkov sv. Janeza Zlatousta, Druzina.si, pridobljeno 14. september 2017.
  2. Magnificat, letnik 4, številka 6, junij 2017, stran 244.
  3. Magnificat, letnik 3, številka 9, september 2016, stran 263.
  4. Magnificat, letnik 4, številka 4, april 2017, stran 165.
  5. Franc Ksaver Lukman, Kristusovi pričevalci, Mohorjeva družba v Celju, Celje 1983, stran 40.
  6. Sv. Janez Zlatousti, De proditione Judae 1,6; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 1375 (COBISS).
  7. Sv. Janez Zlatousti, De incomprehensibili dei natura seu contra Anomaeos 3,6; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 2179.
  8. Sv. Janez Zlatousti, Eclogae ex diversis homiliis 2; v: Prav tam, člen 2700.
  9. Sv. Janez Zlatousti, Eclogae ex diversis homiliis 2; v: Prav tam, člen 2744.