Janez od Križa

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo Juan de Yepes Álvarez
24. junij 1542
Fontiveros[d], Kraljevina Kastilja[d], Kraljestvo Kastilje in Leona[d]
Smrt 14. december 1591({{padleft:1591|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) (49 let)
Úbeda[d], Kingdom of Jaén[d], Kraljestvo Kastilje in Leona[d]
Državljanstvo Royal Banner of the Crown of Castille (Habsbourg Style).svg Kraljestvo Kastilje in Leona[d]
Poklic pisatelj, pesnik, duhovnik
Pokopan Convent of the Carmelitas Descalzos, Segovia

Janez od Križa, španski karmeličan, duhovnik, svetnik in cerkveni učitelj, 1542–1591.

Navedki[uredi]

  • Kdo bi le verjel, da bo po modrosti in božjih darovih tako popoln mož, kot je bil Salomon, padel v takšno zaslepljenost in mu bo volja tako zelo otopela, da bo na stara leta gradil oltarje malikom in jih celo sam častil? Zavedla ga je njegova navezanost na ženske in pa premajhna skrb, da bi zatiral poželenja in slasti svojega srca. Sam o sebi pravi v Pridigarju, da ni ničesar odrekel svojemu srcu, karkoli je zahtevalo (Prd 2,10). Priznati je treba, da je bil v začetku moder in zmeren, toda kasneje so ga premagala poželenja. Ni jih zatiral, zato so mu polagoma zaslepila in otemnila spoznanje v tolikšni meri, da mu je končno ugasnila sijajna luč modrosti, ki mu jo je Bog podaril. Tako je v starosti zapustil Boga.[1]
  • Zgodi se, da se jim [nekaterim duhovnim osebam] ponujata trdnost in popolnost, ki sta v odrekanju vsaki sladkosti, ki je v Bogu, in v vztrajanju v suhoti, v naveličanosti in nadlogah, saj prav to je čisti duhovni križ in golota Kristusovega uboštva v duhu; oni pa beže pred njima kot pred smrtjo. V Bogu iščejo samo sladkobnost in prijetna doživetja. To pa ni zatajevanje samega sebe in duhovno uboštvo, ampak prej duhovno sladokusje. Z njim postanejo v duhovnem življenju sovražniki Kristusovega križa. Prava duhovnost namreč išče v Bogu prej neprijetno kot prijetno, bolj teži k trpljenju kot tolažbi, bolj se nagiba k pomanjkanju vseh dobrin zaradi Boga kot k njihovi posesti, raje ima suhoto in žalost kot sladka razodetja. Ve namreč, da prvo pomeni hoditi za Kristusom in se odpovedati sam sebi, ono drugo pa lahko postane iskanje samega sebe v Bogu, kar je ljubezni docela nasprotno. Iskati sebe v Bogu se pravi iskati pri njem darove in tolažbo, iskati Boga v sebi pa pomeni biti pripravljen ne samo na pomanjkanje tega in onega zaradi Boga, ampak rade volje izbirati zaradi Kristusa, kar je na svetu ali pri Bogu najbolj neprijetnega. Samo to je prava ljubezen do Boga.[2]
  • Hudobec napove mnogo resničnih stvari, ki so v skladu z razumom in ki se izpolnijo, zato da človeka laže prevara.[3]
  • Videnja božjega bistva, kot so bila dana svetemu Pavlu, Mojzesu in našemu očetu Eliju, ki si je ob lahnem božjem šumljanju zagrnil obraz, so le bežna, pa se kljub temu sila redko dogajajo, skoraj nikoli ne le malokomu. Bog jih naklanja le tistim, v katerih sta zelo trdna duh Cerkve in božja postava. Takšni so bili zgoraj imenovani možje.[4]
  • Čim bolj duša Bogu služi, ne da bi potrebovala vidna znamenja in pričevanja, toliko bolj ga poveličuje. O Bogu tedaj verjame večje stvari, kot jih morejo razodevati znamenja in čudeži.[5]

Viri[uredi]

  1. Janez od Križa, Vzpon na goro Karmel, Družina, Ljubljana 2001, stran 63.
  2. Prav tam, stran 110.
  3. Prav tam, stran 180.
  4. Prav tam, stran 201.
  5. Prav tam, stran 323.