Dragotin Dežman

Rojstvo	3. januar 1821; Idrija[d]
Smrt	11. marec 1889 (68 let); Ljubljana
Državljanstvo	Avstro-Ogrska[d]; Avstrijsko cesarstvo[d]
Poklic	arheolog, politik, antropolog, zgodovinar, meteorolog, botanik, kustos, geolog
Pokopan	Mestna občina Ljubljana

Dragotin Dežman, nemško-slovenski politik, župan Ljubljane, arheolog in botanik, 1821–1889.

Navedki

Gospod predsednik, mi nismo nikaki Parija! Jaz sem Slovenec, sem zastopnik dežele, ki ima z večino slovenske prebivavce; pa takošni zasmeh naše narodnosti na vso moč odbijam...Gospod predsednik, narod, ki je izredil sto in sto mož, ki so mnogozaslužni za znanstva in cerkev, ni narod Parije; verjemite mi, da se krepko upremo vsakemu, ki bi nas hotelza helote, za Parijo imeti.^[1]

Poglavitni vzrok za slovensko nazadovanje niso Nemci in nemščina, temveč naša lenoba, naša farška potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake zdrave in pravične kritike, naša zaljubljenost v jerhaste hlače, v kranjske oštarije in pijančevanje, naša apatija za javne reči, naša tesnoserčnost, naša prazna baharija, naša poželjivost po ravsanju in kavsanju, naša surovost... (o vzrokih slovenske nerazvitosti)^[2]

Če se bo pogajalo na način, ki ga predlaga slovenska manjšina v kranjskem deželnem zboru, se lahko zgodi, da bo tvorila mejo med Kranjsko in Hrvaško reka Krka na Dolenjskem in ne več Kolpa.^[3]

Običajno v naši deželi imenujejo za renegata vsakogar, ki zagovarja ustavo in državne interese in nima posluha za fantastične panslavistične sanjarije!^[4]

Vražni Dežman, kaj si storil!,
Da čez nas si spregovoril;,
Si zatajil lastni dom,,
V jasnem trešči nate grom!^[4]

Bednik! Leta 1848 si proti nam Nemcem vihtel kopje, sedaj žreš svoje lastne ljudi! Pravi Nemec ob tvojem imenu pljune. Sramuj se svoje grdobije! Požeruh svojih rojakov nam Nemcem ne more biti v čast.^[4]

On je bil najgrji lopov in naš najnevarnejši nasprotnik in hudodelec, dokler je živel in za lopova in hudodelca moramo ga imeti tudi po smrti njegovi. Na grob trebalo bi mu postaviti črn steber z gadovo podobo in napisano:Tukaj počiva najgnusnejši izmed vseh sinov, koje je rodila mati Slovenija, njen črni izdajalec in morilec, pravi naslednik Jude Iškarijota, Dragotin Dežman. Popotnik, ki bereš to vražje njegovo ime, pljuni mu na grob in prekolni ga ter hvali božjo pravičnost, ki je začrtala v srce vsemu človeštvu sveti zakon, da vsakega izdajalca domovine zaničuj, črni in preklinjaj rod za rodom zdaj in do konca vekov.' Tako bi morali častiti take svinje kakor je bil Dežman. (Janez Trdina, slovenski pisatelj)^[4]

Neučakan, kot je bil, si je vbil v glavo, »da more slovenski narod napredovati zgolj v tesni zvezi, v ozkem prijateljstvu z naravnimi svojimi prijatelji, z Nemci, in na tej fundamentalni napaki se je uničil ta izredni mož. Podal se je na poševno ploščo in ko je začel iti navzdol, ni bilo več moči, da bi se ustavil. Celo njegovo delovanje je postalo nekakšen paradokson: ker je v istiniti ljubil slovenski narod, je postal njegov zakleti sovražnik! Mož ne zasluži našega sovraštva, marveč globoko naše milovanje! (Fran Šuklje, slovenski politik)^[4]

Bil je zelo stremljiv človek in se je hotel uveljaviti v političnem življenju. Zaradi telesnih napak, pa tudi ker ni bil govornik, v tem stremljenju ni uspel. Videl je tudi, da je na Slovenskem svobodomiselnemu človeku težavno obstati v boju s staroslovensko konservativno skupino. To oboje je bilo krivo, da je prestopil v nemški tabor in postal voditelj nemškutarstva na Slovenskem. (Stanko Janež, slovenski literarni zgodovinar)^[4]