Pojdi na vsebino

Jaka Avšič

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Portret
Rojstvo 24. april 1896({{padleft:1896|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})
Ljubljana
Smrt 2. januar 1978({{padleft:1978|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:2|2|0}}) (81 let)
Ljubljana
Državljanstvo  SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija[d]
 Avstro-Ogrska[d]
Poklic diplomat, politični komisar, politik

Jaka Avšič, slovenski general in politik, 1896–1978.

Navedki[uredi]

  • Slovenci si želimo edino svobodo, vendar ne samo nacionalno, ampak tudi socialno, moralno in narodno v Jugoslaviji, da na svoji zemlji zaslužijo svoj kruh - dobijo in dosežejo tisto plačilo, kakršno bodo sposobni sami ustvariti. (iz nagovora na zasedanju AVNOJ-a v Jajcu)[2]
  • Ni bilo boljšega partizana, kot je bil tisti, ki je kdaj videl jokati svojo primorsko mater.[3]
  • Ob koncu zime 1942-43 je narodno osvobodilno gibanje na Primorskem naraslo s tako silo, da je bil pritisk novih borcev s Primorske v brigade na Notranjsko in Dolenjsko prevelik. Potrebno je bilo partizanske čete in bataljone na Primorskem združiti v brigade in iz lokalnega bojevanja preiti na večje operacije, s katerimi bi se sovražniku prizadele še večje izgube na ozemlju bivše Italije.[4]
  • Da, to je bila borba, da malo takih. In tudi dan je bil vroč in tako dolg, da ga ni bilo konca. Menda je bila to najuspešnejša borba v večjem obsegu, izbojevana v golem skalovju visokogorja Julijskih Alp. Borbe za Krn, v kateri so partizani potolkli elitne enote italijanskih alpinov. 16. julija 1943 zlepa ne bodo pozabili. Monte Nero, kot so prekrstili to goro, jim to pot ni bil naklonjen. (spomin na bitko )[5]
  • Narodna skupnost je živ organizem in se mora bojevati za svoj obstoj med drugimi narodi. Ce ljudje izgubljajo občutek narodne pripadnosti in odgovornosti, nastane nevarnost, da se potujčijo in narod zamre. V vsej znani zgodovinski dobi so Slovenci morali skrbeti in se truditi za priznanje svojih narodnih pravic, če so hoteli obstati. Hoteli so imeti iste narodne pravice kot njihovi sosedje in se uveljavljati proti vsem tistim, ki so se vmešavali v njihove notranje narodne zadeve.
  • Vpeljana je podobna praksa, kakršna je bila v kraljevini Jugoslaviji. V zvezni skupščini, zveznem izvršnem svetu in v upravi federacije je med 946 udeleženci le 42 Slovencev, ki pa v službi uporabljajo srbohrva-ščino. (v članku leta 1967)
  • Ni tedaj niti enakopravnosti v pogledu kadrov niti enakopravnosti v pogledu narodnih jezikov.[6]
  • Slovenski borec je bil ponosen na svoj jezik, ki se je v NOB v celoti uveljavil. Prav slovensko poveljevanje je bilo znamenje za slovenskost vojske.(leta 1969 v svojem drugem prispevku za revijo Jezik in slovstvo)[6]
  • Eden izmed dokazov slovenske državnosti (suverenosti) je nastanek slovenskega poveljevanja v partizanskih in rednih enotah slovenske osvobodilne vojske. Slovenski jezik se je takrat uporabljal kot edini v vseh slovenskih vojaških enotah. (leta 1969 v svojem drugem prispevku za revijo Jezik in slovstvo)[6]
  • Eksteritorialno popolnjeva-nje vojaških enot je izraz nadaljevanja raznarodovalne politike kraljevine Jugoslavije, ki je ostala kljub izkušnjam NOB in POJ in se še do danes ni spremenila. ( v elaboratu Nekaj pripomb k mnenjem o rabi jezikov v JLA leta 1969)[6]
  • Razlogi nekaterih, ki zagovarjajo trditev, da mora ostati en jezik, so centralistično unitarističnega značaja in znak zaostajanja v razvoju družbe.[6]
  • Trdnost armade, ki upošteva jezike narodov, je močnejša in za državo sigurnejša opora. Odpornost proti tuji propagandi bi bila večja ob izpeljavi enakopravnosti. Enotnost bi pridobila. Udarnost bi se povečala.[6]
  • Vlada neka nerazumljiva miselnost o neenakosti narodov in o upravičenosti privilegijev srbskega jezika in ljudi.[6]
  • Neki študent, Slovenec, mi je povedal o svojem bratu, gojencu prvega letnika vojaške akademije, da mu je rekel, ko je prišel na dopust: ‘Oh Jože, rad bi bil Srb! Koliko je meni težje, ker sem Slovenec. (v pismu Edvardu Kardelju 1971)[6]
  • Za slovenske enote je bilo dovolj in dobrih kadrov, in sicer vse do konca vojne in tudi še 1945. leta v osrednjih ustanovah. Potem se je število Slovencev začelo krčiti. Ko so likvidirali slovenske enote, jih razdelili na vse strani, vsa armada pa je prešla na srbohrvaščino, so Slovenci izgubili voljo, da bi služili v vojaških enotah armade.[6]
  • 29 let je že minilo, odkar si nam slovenskim delegatom ob priliki II. zasedanja AVNOJ-a, torej v teku NOV, dal zagotovilo, da bodo slovenski vojaki po vojni uživali pravico vojaškega poučevanja in poveljevanja na slovenskem jeziku. (v pismu Titu leta 1972)[6]
  • Mnenje, da je ljudem koristno, če zahtevamo, da se en bloc vsi naučijo drugega jezika, je neljudska, napačna, nasilna praksa. Tako mislijo in delajo tudi kolonialisti in fašisti, pa jih socialisti in komunisti obsojamo zaradi nehumanosti protiljudskih režimov. (v pismu zvezni ustavni komisiji pripravo nove ustave leta 1972)[6]

Navedki o njem[uredi]

  • Morda bo sedaj nekoliko boljše z našim polkovnikom. Do ofenzive smo ga precej gledali po strani, ker še nismo imeli vanj zaupanja. Prej je bil namreč – kot sem morda že sporočil – glavni komandant Draže Mihailovića za Slovenijo. Vendar se je pred ofenzivo in po njej izkazal kot prav dober, naš iskren simpatizer, zato smo mu dali večjo odgovornost in položaj namestnika komandanta. Sedaj je najmočnejši vojak v GŠ. Z drugimi nimamo mnogo sreče. (Edvard Kardelj v pismu Titu decembra 1942)[7]
  • S svojo resni-coljubnostjo in odkritostjo je pokazal primer državljanskega poguma. (Janez Rugelj, slovenski psiholog in psihiater)[6]
  • Čast in slava tebi in tvoji ljubezni do domovine, slovenskega naroda in njene vojske.[1]
  • General Avšič se ni nikoli sprijaznil z vključitvijo slovenske vojske v jugoslovansko armado. Od leta 1960 naprej se je na različne načine prizadeval doseči večjo enakopravnost v armadi ter se zavzemal za vojaško poveljevanje v slovenskem jeziku.[8]
  • Sicer pa so hoteli naši nekdanji bratje, predvsem Srbi, kot vemo, slovensko partizansko vojsko ukiniti že prej. Avšič se je po vojni na vse načine trudil, prepričeval tudi Edvarda Kardelja in velikega armadnega generala Ivana Gošnjaka, februarja 1971 je pisal Titu in zahteval uresničitev obljube, ki jo je dal leta 1943. Trud je bil zaman, njegova srčna želja pa uresničena šestinštirideset let po Avnoju in trinajst let po Avšičevi smrti, ko smo Slovenci dobili svojo vojsko. A leta 1991 s(m)o pozabili na Jako Avšiča, velikega človeka in domoljuba. Na žalost je tako še danes. (Borut Perko, slovenski novinar)[9]
  • Predvsem pa je bil Avšič po pričevanjih sodobnikov človek, ki je znal prisluhniti, hladnokrven v težkih situacijah, poveljnik, ki je znal borca nagovoriti tako, da je premostil razdaljo med generalom in vojakom. Ena njegovih poglavitnih osebnostnih potez sta bili premočrtnost in odkritost.(Vincenc Lotos Šparovec, slovenski igralec in častnik)[10]

Viri[uredi]

  1. 1,0 1,1 "Povsem jasno je, da ste slovenska vojska!", dnevnik.si, pridobljeno 23. januar 2024.
  2. Slovenija, muzejavnoj.ba, pridobljeno 23. januar 2024.
  3. Govor akademika Saše Vuga na Nanosu, zzb-nob.si, pridobljeno 23. januar 2024.
  4. Naslovni list knjige Naš prvi pohod v Beneško Slovenijo, kamra.si, pridobljeno 25. januar 2024.
  5. Borba Gradnikove brigade na Krnu , planinskivestnik.com, pridobljeno 17. januar 2024.
  6. 6,00 6,01 6,02 6,03 6,04 6,05 6,06 6,07 6,08 6,09 6,10 6,11 Slovenščina in Jugoslovanska ljudska armada, ojs.inz.si, pridobljeno 17. januar 2024.
  7. Edvard Kardelj, Jaka Avšič in Bebler, druzina.si, pridobljeno 23. januar 2024.
  8. Na današnji dan, prvi.rtvslo.si, pridobljeno 23. januar 2024.
  9. Danes je bil dan republike, old.slovenskenovice.si, pridobljeno 25. januar 2024.
  10. ZNAMENITI SLOVENSKI VOJAŠKI POVELJNIKI, dk.mors.si, pridobljeno 25. januar 2024.