Pojdi na vsebino

Konstantin I. Veliki

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Portret
Rojstvo Flavius Constantinus
27. februar 272
Niš[d], Zgornja Mezija[d], Rimsko cesarstvo
Smrt 22. maj 337 (65 let)
Nikomedija[d], Bitinija in Pont[d], Rimsko cesarstvo
Državljanstvo antični Rim[d]
Poklic politik, vojaško osebje, vladar
Pokopan cerkev svetih apostolov

Konstantin I. Veliki, rimski cesar, 272–337.

[uredi]
  • V svojih molitvah je [Konstantin I. Veliki] torej poklical tega Boga [Boga svojega očeta] in ga goreče prosil, naj mu razodene, kdo je on, in naj mu v boju, v katerega se je odpravljal, ponudi desnico v pomoč. Medtem ko je cesar tako goreče molil, se mu je prikazalo docela nenavadno božje znamenje, kar človek ne verjame zlahka, če o tem pripoveduje kdo drug. Toda ker je zmagoslavni cesar sam to pripovedoval nam, ki pišemo to poročilo, dolgo za tem, ko smo postali vredni njegovega prijateljstva in družbe in je svoje besede podprl s prisego, kdo bi tedaj še pomislil, da bi pripovedi ne verjel, še zlasti, ker je tudi poznejši čas potrdil resničnost njegovih besed? Ob uri, ko se je dan že nagnil čez poldne, je cesar, kakor je pravil, videl na svoje oči gori na nebu nad soncem razpeto zmagoslavno znamenje križa iz svetlobe in ob njem besede: »Prek tega zmagaj!« Ob tej prikazni je ostrmel in z njim je ostrmela vsa vojska, ki ga je spremljala na tem pohodu, ne vem kam, in videla ta čudež. Bil je v zadregi, ker ni vedel, kaj pojav pomeni. Medtem ko je o tem dolgo premišljeval, ga je presenetila noč. Kar se mu je v spanju skupaj z znamenjem na nebu prikazal Kristus Bog in mu velel, naj znamenje, ki ga je videl na nebu, posnema in ga upodobi na bojni zastavi, s katero naj se bojuje proti sovražniku. Ko je potlej cesar ob svitu vstal, je prijateljem pripovedoval o skrivnostnem dogodku. Sklical je umetnike, ki so znali obdelovati zlato in drago kamenje, sedel mednje, jim opisal obliko znamenja in jim naročil, naj ga iz zlata in dragotin izdelajo natančno po njegovem opisu. Ta izdelek nam je cesar nekoč tudi sam pokazal, ker nam je Bog naklonil to milost. (Evzebij Cezarejski, Konstantinov življenjepis)[1]

Sklici

[uredi]
  1. France M. Dolinar (uredil), 2000 let krščanstva, prevedla Stanka Rendla in drugi, ZSK – Založba Mihelač, Ljubljana 1991, stran 162.