Louis Adamič
 | |
| Rojstvo |
23. marec 1898 Praproče pri Grosupljem[d], Vojvodina Kranjska[d], Avstro-Ogrska[d] |
|---|---|
| Smrt |
4. september 1951 (53 let) ali 1951 Milford[d], New Jersey[d], ZDA |
| Državljanstvo |
.svg){kind=small} Avstro-Ogrska[d].svg){kind=small} ZDA |
| Poklic | pisatelj, novinar, romanopisec, prevajalec |
Louis Adamič, ameriško-slovenski pisatelj , 1898–1953.
Navedki
[uredi]- Vse življenje v tej svobodni, demokratični, individualistični državi je bilo slepo, nasilno, slučajnostno. (o ZDA)[1]
- Slovenija je polna imenitnih, telesno čilih mož in žena, toda posamezno in kolektivno so brez moči zoper raznovrstne krivice in svetovne neumnosti, ki jih morajo prenašati, torej se smejijo in prepevajo in popivajo, sem ter tja ubijajo drug drugega, požigajo drug drugemu hleve in si kakor drugi majhni narodi v podobnih okoliščinah od začetka zgodovine izmišljajo legende o odrešenikih, ki bodo prišli, da bi pravično uredili njihov svet.[1]
- Toleranca je torej nežna in vljudna netoleranca.[1]
- Na Zemlji moramo kmalu ustvariti nebesa, v nasprotnem nas čaka pekel. Časa imamo za dve generaciji.[2]
- Kaj pomeni 'biti strpen' v praksi? Pomeni, da te zaradi tega, ker si bil rojen v Italiji ali Rusiji ali ker se pišeš Wasielewski ali ker si Jud ali temnopolt, ne napadam zgolj zato, ker dihaš isti zrak. Strpen je tisti, ki pasivno prenaša nekaj, kar mu ni všeč. Strpnost je krinka, za katero se skriva nestrpnost; in ta krinka kaj hitro lahko pade. Zdi se, da strpnost deluje takrat, ko ni resnih družbenih težav, kot je npr. brezposelnost. (na predavanju leta 1947)[1]
- Kot tujci, večinoma nevešči angleškega jezika, so zavzemali nižje položaje v socialnem, gospodarskem in političnem življenju države. Med njimi je bilo zelo veliko delavcev, ki so opravljali najnižja dela in zato slabo zaslužili. Vse prepogosto so v tej ali oni obliki trčili ob rasne ali splošne predsodke proti priseljencem. Ameriški delavci starejšega rodu so jih gledali postrani. Če je začelo primanjkovati dela, so jih odpuščali prve, pred domačimi delavci. Večinoma so stanovali v najslabših četrtih mest in revirjev /.../. Bili so zelo pogosto in neizogibno zapostavljeni. Zaradi vsega tega so se čutili kot posamezniki in kot člani svojih priseljenskih skupin v podrejenem odnosu do Amerike in njenih drugih prebivalcev; pri njih samih pa se je pojavljala težnja, da ostanejo sami zase in se družijo v glavnem le s svojimi sonarodnjaki. Ta občutek in te težnje so vztrajno prehajale tudi na njihove otroke, Novoameričane.[1]
- Kaj bi rekel? Odhajam skoraj. Vrnil se bom. Lepa je ta zemlja. Kdor je bil rojen tukaj, jo mora ljubiti. (zapis ob njegovem zadnjem obisku Slovenije leta 1949)[2]
O njem
[uredi]- On je največ, kar nam je dalo naše izseljenstvo. Bil je kronist in slikar naših izseljencev. Velik pisatelj svetovne mere. (Oton Župančič)[1]