Sandi Cvek

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Skoči na: navigacija, iskanje

Sandi Cvek.


Navedki[uredi]

  • Umetnost in filozofija sta predvsem poskus razumevanja človeške duše in njenih najskrivnejših vzgibov, in vsaj od Freuda dalje vemo, da smo predvsem bitja željá. (o filozofiji)
  • Dr. Janez Krek je svoj prej omenjeni intervju za Mladino končal s priznanjem, da bo treba spremeniti filozofijo, saj bi morala šola izobraževati in vzgajati tako, da bi otrok, ko odraste, znal presojati, kaj ustreza trajnostno zasnovanemu življenju in kaj ne, in v skladu s tem tudi ravnati. Z izrazom »sprememba filozofije« je dr. Krek seveda mislil »spremembo načina razmišljanja«, do katere bo moralo priti v sistemu vzgoje in izobraževanja, in seveda ima pri tem prav. A ta sposobnost presoje, kaj ustreza trajnostno zasnovanemu življenju in kaj ne, in ta sposobnost ravnanja v skladu s tem spoznanjem, ima tudi svoje ime. In sicer prav – filozofija. (o filozofiji)
  • Okolje dodatno obremenjuje tudi njihova embalaža, oziroma vse tisto, kar naj bi te izdelke naredilo potencialnim uporabnikom bolj všečne. Iz absurdno velikih kupov smeti, ki jih razvajeni prebivalci razvitega sveta dnevno pridelamo, dež v zemljo izpira najbolj strupene kemikalije – živo srebro, težke kovine, topila, mazila, olja, barve, lake, pesticide.., od koder prej ali slej pridejo v vire pitne vode, hrano in s tem tudi v naša telesa, kjer se pridno kopičijo. Z zastrupljanjem in uničevanjem svojega okolja tako počasi, a vztrajno zastrupljamo in uničujemo tudi sami sebe. (o okolju)
  • Žal nihče ne zna prepričljivo razložiti, zakaj je narobe, če skuša šola učence čim več naučiti. (o šoli)
  • Šola, ki je bila še včeraj ideološki aparat države, je postala danes, ko se je moč držav zaradi njihove zraščenosti v razne integracije precej zmanjšala, ideološki aparat korporativnega kapitalizma, ki jo spreminja v servis za svoje potrebe – v skrajnem primeru tudi v vzgajališče neumnih, razvajenih in pasivnih potrošnikov. (o šoli)
  • Vsaj od Platona naprej je jasno, da je politika eden najpomembnejših filozofskih problemov, in šolstvo najpomembnejši politični problem. Zato je bila šola vedno eden ključnih bojnih poligonov političnega prestiža, priročen laboratorij političnega eksperimentiranja, oziroma orodje, s katerim so centri moči najlažje dosegli svoje cilje. (o šoli)
  • In »cool« šola naj bi bila predvsem in samo »komot« šola. Najbrž Danilo Türk ni tako mislil, a mnogi so ga tako razumeli in prav mu je, ko se spakuje s puhlim slengom! Žal ta »cool« ideologija dela moj učiteljski vsakdan mračen v smislu podrejenosti šolskega sistema logiki kapitala in njegovih zahtev po hitrih receptih, ki brez slehernega napora pripeljejo do čim večjega ugodja. Potrošniki ne smejo biti preveč zahtevni! In ker je logika kapitala v svojem bistvu trgovska logika, ni čudno, da šola vedno bolj postaja podobna trgovini, v katero vsak pride po tisto kar pač rabi, oziroma misli, da rabi. (o šoli)
  • In tako v šoli po inerciji nekaj delamo in reformiramo, ne da bi videli celo sliko. Ker ne vidimo gozda, se izgubljamo med posameznimi drevesi ali pa čepimo vsak za svojim predmetnim drevesom. Mar sploh kdo res ve, kaj bi pravzaprav radi? Resignirano sprejemamo novosti ravnateljev in njegovih vazalov, ne da bi se kaj dosti spraševali kam to pelje in v čigavem interesu. Vse take in drugačne reforme šole se zgledujejo po trenutnih modnih trendih, ki se zdijo samoumevni, a morali bi jih postaviti pod vprašaj, ker jutri bodo vsi s prstom pokazali na nas, če tega ne bomo storili, oziroma če se jim ne bomo uprli (o šoli)
  • Zakaj učitelj ne bi smel veliko pričakovati tako od dijakov, ki jim gre dobro, kot tudi od tistih, ki jim gre nekoliko slabše?. (o učitelju)
  • Sam sem se trudil filozofirati ne da bi preveč opletal z besedo filozofija, in bolj kot filozofa, sem vseskozi izpostavljati sebe kot učitelja: »Dragi kolegi, čeprav ste prišli na nekakšno predavanje, vas nikakor ne mislim ponižati v poslušalce, katerim bom izza katedra povedal, kaj vse je narobe, ampak bi se želel z vami pogovoriti o stvareh, ki jih očitno vsi skupaj doživljamo kot problematične«. (o učitelju)
  • To, da je slovenski šolski sistem rigiden in da v sebi nima samorefleksije, je žalostno dejstvo, a zelo nevarno je tudi tisto pomanjkanje kritične samorefleksije, ki se v mnogih kolektivih kaže kot lažna solidarnost do kolegov. Zakaj je tako težko priznati, da smo tudi profesorji ljudje, da smo zmotljivi in da delamo napake? (o učitelju)
  • Včasih se je tudi težko odločiti, kaj je bolj zoprno: vse večja feminizacija tega poklica ali mačizem nekaterih kolegov? V zbornici je premalo zdrave komunikacije in preveč trenj tako med posameznimi predmeti kot tudi znotraj aktivov, preveč bitk za ure in poskusov zadovoljitve lastnih interesov, kjer se gre pogosto tudi čez trupla. (o učitelju)
  • Slabo vzdušje se kaže kot apatija skrajne nemoči in občutka brezizhodnosti na eni (»saj ni važno, vseeno je, nič se ne da narediti, kaj me briga, v šoli so vse spremembe, le spremembe na slabše …«), ali kot revolt in radikalna bojevitost na drugi strani. Pri meni osebno se taki občutki včasih pokažejo v obliki tesnobnega pričakovanja, kaj mi bodo jutri poslali »od zgoraj«, kaj si bodo spet »novega« izmislili, da bi mi otežili življenje, ali celo ukinili moj predmet, kot povsem nekoristen in odvečen, oziroma – tržno nezanimiv (o učitelju)
  • Zanimiv izraz te globoke dezorientiranosti učiteljev je tudi nekontrolirano nihanje iz ene skrajnosti v drugo – od popolnoma avtonomnega individualizma na eni, do timske obsesije na drugi strani – in nazaj. Da ne govorim o utrujenosti od razvojnih eksperimentov, pri čemer morajo tiste šole, ki najbolj strumno korakajo v prvih vrstah, pogosto plačati tudi najvišji človeški davek: veliko truda, ki gre največkrat v nič. (o učitelju)
  • Učitelji se »samouresničujejo« s projekti, ki jih oddaljujejo od pouka in poučevanja. Mnogi projekti so sami sebi namen, med sabo se podvajajo in nam kradejo čas za pripravo na naše temeljno delo – poučevanje. (o učitelju)
  • "Leta 1608 je nizozemski optik Hans Lippershey izumil teleskop, ki je takoj postal kratkočasna igrača, s pomočjo katere so bogataši kukali čez sosedov plot. Čudak po imenu Galileo Galilei pa je to igračo namesto k sosedovi kuhinji in spalnici usmeril k nočnemu nebu, njegovim zvezdam, planetom in lunam. Vse ostalo je zgodovina. "

Zunanje povezave[uredi]


Viri[uredi]