Vladanje

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search

Vladanje.

Navedki o njem[uredi]

  • Kadar je vladar krivičen, ali že če ima samo namen zagrešiti krivico, božji blagoslov ni več nad deželo, ki ji vlada. (Abdalah Ibn Abbas)
  • Dobro vladana ljudstva so navadno tista, ki ne mislijo veliko. (Christa Andree)
  • Množici je treba slediti, da se jo vodi. Vse ji popustiti, da se ji vse zopet vzame. (Antonin Artaud)
  • Če človek ne bi začel s tem, da uravnava ravnotežje svojega duha, kako bo vladal svetu? (Čeu-Ma)
  • Z vrha vzpetine je prišel [Demetrij, grški suženj] v star oljčni gaj, kjer so drevesa z razglodanimi vejami vzbujala vtis, kot bi se z nesrečnimi Judi dolgotrajno in trdovratno upirala preganjanju. Tam je sedel celo uro in strmel v mesto pod seboj. Kaj naj to mesto s svojo več kot petnajststoletno zgodovino svet nauči? Seveda, prav v tem je ves svet enako nepoučljiv. Jeruzalem je hlepel po svobodi. Kaj bi s to svobodo počel, če bi jo dosegel? Vsepovsod vsi kriče po večji svobodi - toda čemu?
    Denimo, da bi se Judom res posrečilo premagati Rimljane. No, v resnici si tega ni bilo moč misliti. Kaj bi bilo potem? Bi mar prenehali z medsebojnimi prepiri, bi pozabili na stare razprtije ter delali v miru složno za blaginjo svoje dežele? Ali bi bogati veleposestniki in denarniki pomagali revnim? Če bi se otresli Rimljanov, bi mar potem nasitili lačne, skrbeli za bolnike in počistili ceste? O, saj bi vse to že zdaj lahko storili! Rimljani bi jih pri tem ne ovirali, kajti marsikateri od njih bi imel od takih izboljšav sam korist.
    Le kje je tičala korenika nesvobode, v kateri je Jeruzalem tako bridko trpel? Tisti hrupni zanesenjaki na cesti so menda mislili, da je vir vsega hudega rimska oblast. Če bi mogli najti močnega voditelja, bi si ustvarili lastno kraljestvo. In prepričani so pač, da bi bilo potem vse dobro. Toda ali bi res bilo? Ali more res taka prekucija ljudskim množicam koristiti? Ko bi prišla nova vlada krepko na konja, bi zadobila nad ljudstvom oblast peščica pohlepnežev. Morda je tisti osamljenec [Jezus Kristus] to vedel. Množica ga je hotela za kralja, rada bi ga videla v prefekturi na Pilatovem mestu. Nato bi se tisti redki, ki bi mu pomagali do oblasti, razčeperili. Jeruzalem pa bi ostal, kar je bil. Sprememba vlade bi ljudstvu nič ne koristila.
    Demetrij se je dvignil in prišel na glavno cesto, ki je bila dokaj prazna, tako da se je kar čudil. Do sončnega zahoda sta manjkali še dve uri. Nekaj nenavadnega je moralo ustaviti promet. Toda mesto se je zdelo nenavadno mirmo.
    Tako v misli zatopljen je stopal s hriba. Kakšna vlada bi rešila svet? Kazno je, da so vse vlade enako pohlepne. Vsepovsod je ljudstvo prenašalo vladarje, dokler se ni dovolj okrepilo, da se jih je otreslo in s tem napravilo prostor novi tiraniji. Korenika hudega ne tiči v glavnem mestu, ampak v vsej deželi, v rodu, v družini, v vsakem posamezniku. Demetrij je hrepenel, da bi se pogovoril s tistim Neznancem; rad bi zvedel, kaj on misli o vladah in kako bi po njegovem lahko dosegli plemenito svobodo. (Lloyd C. Douglas)[1]
  • Množico je nedvomno lažje preslepiti kot posameznega človeka. (Herodot)
  • Preveč poveljnikov ni nič vredno: eden naj bo poveljnik in eden kralj. (Homer)
  • Najbolje vlada, kdor čim manj vlada. (Lao Ce)
  • Nihče ni tako dober, da lahko vlada drugemu brez njegovega privoljenja. (Abraham Lincoln)
  • Kdor se ne zna hliniti, ne zna vladati. (Ludvik XI.)
  • Vladar naj si utrdi zmago, da ohrani svoje dežele: sredstva bodo vedno vsi smatrali kot častna in jih bodo hvalili. (Niccolo Machiavelli)
  • Ne razumem politike, ki dovoljuje, da si v primeru, ko dva uporabita svojo premoč, da bi zatrla nedolžnega, tretji vzame pravico, storiti enako krivico: to se mi zdi nevzdržno. Vladar nima drugačnih pravic, kot jih ima zasebnik: ko bomo nekoč vsi morali pred Bogom položiti račune, velikost in moč naše države ne bosta šteli nič. (Marija Terezija sinu sovladarju Jožefu II. v protest njegovi »politiki velesile«, ko je z Rusijo in Prusijo sodeloval pri prvi delitvi Poljske)[2]
  • Ni mogoče vladati nedolžno: norost tega je preveč očitna.
  • Umetnost vladanja je vedno rojevala le pošasti.
  • Do vseh hlapčevski, le da bi vladal. (Tacit)
  • Če vladarja nekoč zasovražijo, ga obremenjujejo njegova dobra in slaba dela. (Tales)
  • Gospodarji so tisti, ki nam pokažejo kaj je mogoče v redu nemogočega. (Paul Valery)

Pregovori[uredi]

Viri[uredi]

  1. Lloyd C. Douglas, Njegova suknja, Ognjišče, Koper 1973, strani 98-99, (COBISS).
  2. Eva Demmerle, Habsburžani, Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, stran 162.