Jezus Kristus

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Skoči na: navigacija, iskanje
Jezus Kristus, avtor Heinrich Hofmann

Jezus Kristus, utemeljitelj krščanstva in ustanovitelj Rimskokatoliške cerkve, * med 7 in 5 pr. Kr., Betlehem, Judeja, Rimsko cesarstvo, † 7 april 30 ali 3. april 33, Jeruzalem.

Navedki[uredi]

  • Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta. (Mt 5,39-42)
  • Jaz sem. (odgovor na Kajfino vprašanje, ali je on Mesija, Sin Slavljenega; Mr 14,62)
  • Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. (Lk 6,27-28)
  • Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate. (Lk 22,31)
  • Oče, v tvoje roke izročam svojega duha. (zadnje besede; Lk 23,46)
  • Kdor bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje. (iz razgovora s Samarijanko; Jn 4,14)

Navedki o njem[uredi]

  • Ne pozna Kristusa, kdor ne pozna Svetega pisma. (sveti Avguštin)[1]
  • Z vrha vzpetine je prišel [Demetrij, grški suženj] v star oljčni gaj, kjer so drevesa z razglodanimi vejami vzbujala vtis, kot bi se z nesrečnimi Judi dolgotrajno in trdovratno upirala preganjanju. Tam je sedel celo uro in strmel v mesto pod seboj. Kaj naj to mesto s svojo več kot petnajststoletno zgodovino svet nauči? Seveda, prav v tem je ves svet enako nepoučljiv. Jeruzalem je hlepel po svobodi. Kaj bi s to svobodo počel, če bi jo dosegel? Vsepovsod vsi kriče po večji svobodi - toda čemu?
    Denimo, da bi se Judom res posrečilo premagati Rimljane. No, v resnici si tega ni bilo moč misliti. Kaj bi bilo potem? Bi mar prenehali z medsebojnimi prepiri, bi pozabili na stare razprtije ter delali v miru složno za blaginjo svoje dežele? Ali bi bogati veleposestniki in denarniki pomagali revnim? Če bi se otresli Rimljanov, bi mar potem nasitili lačne, skrbeli za bolnike in počistili ceste? O, saj bi vse to že zdaj lahko storili! Rimljani bi jih pri tem ne ovirali, kajti marsikateri od njih bi imel od takih izboljšav sam korist.
    Le kje je tičala korenika nesvobode, v kateri je Jeruzalem tako bridko trpel? Tisti hrupni zanesenjaki na cesti so menda mislili, da je vir vsega hudega rimska oblast. Če bi mogli najti močnega voditelja, bi si ustvarili lastno kraljestvo. In prepričani so pač, da bi bilo potem vse dobro. Toda ali bi res bilo? Ali more res taka prekucija ljudskim množicam koristiti? Ko bi prišla nova vlada krepko na konja, bi zadobila nad ljudstvom oblast peščica pohlepnežev. Morda je tisti osamljenec [Jezus Kristus] to vedel. Množica ga je hotela za kralja, rada bi ga videla v prefekturi na Pilatovem mestu. Nato bi se tisti redki, ki bi mu pomagali do oblasti, razčeperili. Jeruzalem pa bi ostal, kar je bil. Sprememba vlade bi ljudstvu nič ne koristila.
    Demetrij se je dvignil in prišel na glavno cesto, ki je bila dokaj prazna, tako da se je kar čudil. Do sončnega zahoda sta manjkali še dve uri. Nekaj nenavadnega je moralo ustaviti promet. Toda mesto se je zdelo nenavadno mirmo.
    Tako v misli zatopljen je stopal s hriba. Kakšna vlada bi rešila svet? Kazno je, da so vse vlade enako pohlepne. Vsepovsod je ljudstvo prenašalo vladarje, dokler se ni dovolj okrepilo, da se jih je otreslo in s tem napravilo prostor novi tiraniji. Korenika hudega ne tiči v glavnem mestu, ampak v vsej deželi, v rodu, v družini, v vsakem posamezniku. Demetrij je hrepenel, da bi se pogovoril s tistim Neznancem; rad bi zvedel, kaj on misli o vladah in kako bi po njegovem lahko dosegli plemenito svobodo. (Lloyd C. Douglas)[2]
  • Ktera pa je prava vera, tega spoznati onemu, kteri razumno in odkrito presoja, ni težko. Iz jako številnih in jasnih dokazov se namreč spozná, da je ona edino prava vera, ktero je Jezus Kristus učil, in ktero braniti in razširjati je svoji cerkvi ukazal. Taki dokazi so: nedvomljivo spolnjenje prerokovanj, veliko število čudežev, neizrečeno hitro razširjanje sv. cerkve sredi sovražnikov in pri največjih zaprekah, spričevanje mučencev in drugi podobni. (Leon XIII.)[3]
  • V misli si postavimo pravičnega človeka, preprostega in plemenitega, ki se - po Ajshilovih besedah - noče "dober zdeti, temveč hoče to biti". Odvzeti mu moramo torej to "zdeti se"; kajti če se bo pravičen zdel, bo deležen časti in daril, kar se zdi takšen, in potem ne bo jasno, ali je pravičen zaradi pravice ali zaradi darov in časti. Torej moramo od njega odstraniti vse razen pravičnosti in si ga zamisliti v nasprotnem položaju od prvega. Ne da bi delal kakršnokoli krivico, naj se zdi največji krivičnež, da bo najbolj preizkušen v pravičnosti, ker ga ne bo zmehčal slab ugled in to, kar iz njega nastaja. Naj tako hodi (po svoji poti) nespremenljiv do smrti; zdi naj se, da je krivičen skozi vse življenje, bo pa naj pravičen. /.../ Ljudje, ki namesto pravičnosti hvalijo krivičnost, bodo govorili tole: takšen pravičen človek bo bičan, mučen, zvezan; izžgali mu bodo oči in ga končno potem, ko bo vse to pretrpel, križali. (Platon, Država; Glavkonove besede iz razgovora s Sokratom o popolnoma pravičnem človeku, okoli 380 pr. Kr.)[4]

Viri[uredi]

  1. ^ Pij XII., De afflante Spiritu, Škofijski ordinariat v Mariboru, stran 38.
  2. ^ Lloyd C. Douglas, Njegova suknja, Ognjišče, Koper 1973, strani 98-99, (COBISS).
  3. ^ Leon XIII., O krščanski uravnavi držav, Katoliška tiskarna, Ljubljana 1885, strani 6-7.
  4. ^ Platon, Država, Druga knjiga, vrstice 361b-362a; v: Platon, Zbrana dela, knjiga 4, prevedel Gorazd Kocijančič, KUD Logos, Ljubljana 2009, stran 1033, (COBISS).