Žiga Zois

Rojstvo	23. november 1747; Trst[d]
Smrt	10. november 1819 (71 let); Ljubljana
Državljanstvo	Avstrijsko cesarstvo[d]; Sveto rimsko cesarstvo[d]
Poklic	mineralog, mecen, podjetnik, pisatelj, ornitolog, poslovnež

Žiga (Sigismundus) Zois pl. Edelstein, slovenski plemič, gospodarstvenik in mecen, 1747-1819.

Navedki

Po mojem mnenju gredo stvari tako daleč, da bi bilo treba le majhne iskrice, pa bi bilo kmalu vse v ognju. S tem postavljam načelo za Brdo, da se naj ravna pri vseh stvareh z največjo popustljivostjo, da ne bi vzbudili nevolje. (iz pisma upravniku posestva Brdo po izbruhu francoske revolucije)^[1]

Sicer smo pa vendarle Slovani in skrbimo za naš materni jezik. (v pismu Valentinu Vodniku)^[3]

Mož, ki je živel zaprt v svoji sobi, je z blagodejnimi žarki svojega duha razsvetljeval in ogreval ves slovenski svet. Zato mu je zasluženo na čast zlagal dr. Jakob Zupan pesmice, Z vso pravico piše Josip Marn: Kakor bi Vodnik ne bil znan Slovencem, tako bi Kopitar ne bil Slovanom; brez Kopitarja bi morda mati Slava ne imela Miklošiča, in brez Miklošiča — kdo ve, kako bi bilo še sedaj slovensko jezikoslovje. Ali ne živi torej baron Žiga Zois med nami — še dandanes? (Viktor Steska, slovenski duhovnik in zgodovinar)^[4]

Ko je razsvetljenski teoretik Zois uvajal, podpiral in omogočal slov. liter. in kult. preporod, je hkrati zavračal misel o zaostalosti Slovencev ter med izobraženci prebudil nar. zavest in osmišljeval njihovo delovanje. Končno je utrjeval zavest o skupni pripadnosti Slovencev, čeprav so bili polit. in pokrajin. razdrobljeni. Baron Zois je bil središče in steber slov. razsvetljenstva, njegov krožek je uresničil veliko kulturnozgod. nalog, na katerih so gradile in jih razvijale poznejše generacije. (iz gesla v Slovenskem biografskem leksikonu)^[3]

Na prvi pogled je ustvaril malo, a v resnici zelo veliko, saj je toliko bolj deloval iz ozadja. Zaradi poenostavljanja velikokrat delamo krivico ljudem iz naše zgodovine, nekaterim pripisujemo več, drugim premalo. Zois je eden redkih, ki ima upravičeno ugledno mesto v slovenskem kolektivnem spominu. (Luka Vidmar, slovenski umetnostni zgodovinar)^[5]