Božo Vodušek

Rojstvo	30. januar 1905; Ljubljana
Smrt	28. julij 1978 (73 let); Ljubljana
Državljanstvo	SFRJ; Avstro-Ogrska[d]
Poklic	pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, pravnik, jezikoslovec, esejist, literarni zgodovinar

Božo Vodušek, slovenski pesnik, prevajalec, esejist, jezikoslovec in literarni zgodovinar, 1905–1978.

Navedki

Da svoboda in enakopravnost nikdar ne ležita v tujih rokah, ampak v lastnih, da njih zunanje ustvaritve nikdar dočakal ne boš, dokler jo ne boš občutil kot krvavo pravico, ki ti gre pred Bogom in pred ljudmi, kot neusmiljeno zahtevo vsega svojega bitja, ki jo moraš izpolniti ali pa poginiti, ker brez nje življenje ni mogoče; (2) da se svoboda in enakopravnost ne dasta doseči brez žrtev, kajti v naturi človekovi in narodovi sta egoizem in izrabljanje lastne moči in ta dva določujeta razmerje drugih narodov do lastnega, pa naj se imenujejo tuji ali bratski; (3) in kako, vprašam se, kako moremo sploh zahtevati odreke egoizma od drugega, sprejeti jo, ako bi bil tudi pripravljen k njej, ako najprej od samega sebe nismo zahtevali nobene odreke.^[1]

Zgled srbskega naroda, s katerim živimo v isti državi, nas uči, kaj nam je storiti. Naša notranja neenakopravnost izvira iz dejstva, da mi Slovenci še nismo političen narod, da še nismo spočeli najvišjega političnega ideala in edinega, ki mu ta naziv pristoja. Prvi konkretni korak k spremembi našega položaja in naše miselnosti je postavitev tega ideala, zadnji bo njegova zunanja uresničitev.^[1]

Lastna državna oblika je za narod enak ideal kakor za poedinca osebna svoboda. Ona je za narod, kakor hitro se samega sebe zave, ravno tako nujna zapoved samospoštovanja, kakor za poedinca. Ako je naš slovenski narod še do danes ni zasnoval, je to znak prevelikega zaničevanja, podcenjevanja in premale zahtevnosti do samega sebe.^[1]

Vse govorjenje o realnosti pa nas ne more in ne sme spraviti preko spoznanja: da ako nas je tudi le poldrug milijon in ako nas bi bilo še desetkrat manj, nas nihče, niti sam Bog ne more odvezati zahteve, da če smo enkrat spoznali svoj krivični in hlapčevski položaj, vstanemo in se borimo in storimo vse, kar naša vest od nas zahteva. Kdor to občuti in ničesar ne stori, ga mora sramota ubiti. Lahko sicer ostanemo mrtvi, hladni in pred sramoto varni, ampak potem se nazivajmo odkritosrčno z imenom, ki ga zaslužimo. Ko bo ideal lastne državne oblike sam po sebi rastel iz vseh nas, se bo vprašanje načina njegove uresničitve samo rešilo.^[1]