Lojze Krakar

Rojstvo	21. februar 1926; Semič[d]
Smrt	24. december 1995 (69 let); Ljubljana
Državljanstvo	SFRJ
Poklic	literarni zgodovinar, pisatelj, pesnik, esejist, urednik, kritik, prevajalec

Lojze Krakar, slovenski prevajalec in pesnik, 1926–1995.

Navedki

In ne oznanjuj pozabe, pozaba je zločin. Izmislili so si jo tisti, ki jim je težko poslušati, kaj so nekoč počeli. Ali tisti, ki jim na tihem dajejo prav.^[1]

Fantazija ponorelih nacistov si je namreč v koncentracijskih taboriščih izmislila takšne reči, da je proti njej ne samo moja domišljija, marveč celo domišljija starega Danteja naravnost nebogljena.(v v spremni besedi dokumentarnega dela Od tod so bežale še ptice)^[2]

Tu se je smrt utrudila do smrti in uresničil biblijski pekel. Tu je zločin dobil sloves obrti in na milijone duš premlel v pepel. (o nacističnih koncentracijskih taboriščih)^[3]

V različnih literarnih krogih sem imel prijatelje in znance, s katerimi sem zmeraj lahko kontaktiral. Nisem se pa nikoli vključil v kakšno skupino s kakršnimkoli manifestom, ker svojo pot najraje hodim sam. Pri tistem, kar pišem, mi ne more nihče pomagati.^[3]

Usodno ga je zaznamovalo dvoje: otroštvo in mladost, ki sta pri njem, tudi zaradi zunanjih razmer, negacija drug drugega: otroštvo v domala idilični Beli krajini, mladost v italijanski internaciji in pozneje v taboriščih smrti, v Dachauu in Buchenwaldu. Ta dvojna izkušnja je zaznamovala tako rekoč vse Krakarjevo življenje in vso njegovo liriko, ne samo tisto, ki se neposredno nanaša na ta dva inspirativna vira: otroštvo in taborišče nista bila le parabola o svetlobi in temi, ampak globoko spoznanje o samem bistvu človeškega bivanja, ki je, v Krakarjevi eksistencialni misli, tragično ujeto med tistim, kar bi lahko bilo, in tistim, kar v resnici je. (Ciril Zlobec, slovenski pesnik in politik)^[3]

Usoda ga je postavila »v eno naših najbolj odličnih in obenem najbolj bridkih generacij – tisto, ki je za današnjo srečno Evropo postavila na kocko vse, do lastnega življenja, ki je v trpljenju, kakršno si danes komajda lahko predstavljamo, z nepopisnimi žrtvami zavrnila hitlerjevsko 'čisto' Evropo, 'počiščeno' seveda tudi Slovencev. Lojze Krakar je v tej zvesti vojski bojevnikov za svobodo že kot najstnik moral v zapore in koncentracijsko taborišče smrti, kjer se je po lastnih besedah 'toliko nagledal mrtvih, da bi se mu(i) kar naprej delala tema pred očmi, če bi ga (me) popolnoma obsedla misel na vse tiste grobove'. Bilo je to romanje 'do pekla in še niže', kot je zapisal v nekem svojem mnogo poznejšem verzu. (Matjaž Kmecl, slovenski literani zgodovinar)^[3]

Krakar ni pesnik smrti, kot radi za marsikoga rečemo tudi po nepotrebnem, nasprotno, v njegovi poeziji je nepregledno število odrivov v ozračje vitalnosti in tudi čisto šegave ironije do zagrobnih reči, toda smrt je vendar njegova najstalnejša sogovornica od zgodnjih taboriščnih do poznih 'semiških' pesmi – četudi jo zdaj pesnik ogleduje v obrazu pradeda ali drobnih živali. (Peter Kolšek, slovenski novinar)^[3]