V zahodnem svetu je zdaj gotovo težje biti veren kristjan, kot je bilo, denimo, pred petsto leti. (izjava iz leta 2006)[1]
Mnogi so sinovi pobitih domobrancev. (o poreklu velike večine duhovnikov)[2]
Ne govorimo o tem, ker nima čisto nobenega pomena. Jaz hočem pomagati samo Sloveniji, nič drugega. (med obiskom na rodni Rodici, v Dnevniku, o pismu premieru Janši glede poravnave škode Grassettu)[3]
Kot mi je dejal neki prijatelj pred nekaj minutami, grem z bojnega polja v generalštab. (ob imenovanju za prefekta kongregacije)[4]
Neki prijatelj v Beogradu mi je dejal, da je to odličen človek, da pa ima samo dve napaki, da ne pije in ne kadi. (o novem apostolskem nunciju)[5]
V krščanstvu nimamo nobenih problemov z golimi telesi. (o goloti)[6]
Zelo prijateljsko sem presenečen nad šarmantnim ministrom kulture, gospodom Rudijem Šeligom. (o uglajenem kulturniku)[7]
Fantje in dekleta, odgovornost do naroda se začne v postelji. (»Bob leta« časnika Večer)[8]
— Ti, Jorge, jutri zvečer boš papež! (argentinskemu kardinalu Jorgeju Mariu Bergogliu na konklavu 2013, na predvečer, ko je bil izvoljen za papeža – za papeško ime si je izbral ime Frančišek) — A, bomo videli, koliko veljajo slovenske prerokbe. (odgovor Bergoglia) — A se spomniš, kaj sem ti rekel sinoči? (Rode novoizvoljenemu papežu naslednji večer) — Baraba, ti me zafrkavaš! (hudomušen odgovor novega papeža)[9]
Partizanstvo ni isto kot komunizem. Treba je razlikovati med komunisti in partizani, saj je bilo med njimi veliko poštenih slovenskih fantov, ki so šli v osvobodilni boj z najboljšimi nameni. (del govora v Kočevskem Rogu, 22. julij 1997)[10]
Končno je dobil odgovor, ta neugnani spraševalec, ta strastni radovednež, ta nepomirljivi vrtalec v skrivnost sveta in zgodovine, končno je dobil odgovor. Zdaj ve: vse je ljubezen. Na dnu vsega je nedoumljiva, prvotna, večna milina in ta je ljubezen. Ranljiva ljubezen, na videz nemočna pred zlom, a končno – zanj zdaj – zmagovita. Kaj je moralo biti zate, dragi prijatelj, srečanje s to ljubeznijo? Kako si osupel, kako si zavriskal, kako si s knežjo ponižnostjo pokleknil pred Jagnje in se mu poklonil: Patrem immensae maiestatis! In kaj si občutil, si zdržal? – Ko te je prižel na prsi in ti rekel: Moj si! Večno pri meni, zvesti, hrabri, ponižni in ponosni zastavonoša Besede. Večno v moji svetlobi, večno v slavi svetih. (ob smrti Rebule)[11]
Po pogovoru z domačim duhovnikom sva se oba strinjala, da se danes poslavljamo od svetnika. Premočrtnost njegovega odnosa do sveta in do človeka, njegova ljubezen do Kristusa in do Cerkve, so bili vsa leta izredna. Tu je junak, tu je človek, ki po svoji plemenitosti presega vse, kar jaz poznam. Ta človek je bil svetnik. Predlagam, da celjska škofija začne proces za njegovo beatifikacijo. (na pogrebu Rebule)[12]
Prepričan sem, da bo nekoč razglašen za svetnika in cerkvenega učitelja. Kot teolog si to nedvomno zasluži. (ob smrti papeža Benedikta XVI.)[13]
Prave besede vedno prihajajo iz našega izkustva z Bogom. Pri tem kakšne tehnike ali pripomočki niso dosti koristni. Naš intimni in ljubeči stik z Bogom, naš nenehni pogovor z Bogom, nam bo naklonil prave besede. Kot pravi neki pesnik: »V Božjem srcu je izvor besed.« Čim bližje smo Božjemu srcu, tem bolj in tem laže bomo našli primerne besede, da nagovorimo sodobnega človeka.[14]
Pogosto slišimo, da Cerkev zamuja, da ne gre v korak s časom. Cerkev nič ne zamuja, ampak ohranja svojo suverenost in svobodo pred časom. Ne obrača se po vetru. Pred vsemi miselnimi tokovi in ideologijami ostaja zvesta večnemu evangeliju, v zavesti, da nosi sporočilo, ki je primerno za vsak čas.[15]
Vsaka resna in nepreklicna odločitev utrdi naše osebno jedro, poenoti in poenostavi notranji prostor, nas naredi močne in premočrtne ter nam jasneje pokaže pot, ki je pred nami. Hkrati pa nam poveča možnost za notranjo rast in duhovni razvoj. Samo tisti, ki se je brezpogojno odločil za neki ideal ali poslanstvo, to tudi od znotraj zaznava.[16]
V naši naravi je, da načrtujemo svojo prihodnost. Tisti, ki sprejme Jezusovo vabilo, naj hodi za njim, se odpove tem načrtom. Zanj šteje samo Božja volja. Hoče to, kar hoče Bog. Tako se je tudi Jezus podredil Očetovi volji.[17]
Če bi bil človek prepričan, da je smrt premagana in da je rešen smrti, potem ni več strahu, ni več tesnobe. In glejte, krščanstvo je prav to: smrti ni, Kristus jo je premagal s svojim vstajenjem.[19]
Vsakdo, ki omejuje življenje na ta bežni trenutek in na tesna zemeljska obzorja, pohablja človeka, nasilno zanika njegovo hrepenenje in dejansko paktira s smrtjo. Vsakdo, ki kot edini in zadnji cilj človeške dejavnosti postavlja gradnjo zemeljskega mesta, utemeljuje dokončno smrtnost človeka.[20]
Človekovo telo, prežeto z duhom, je samo po sebi lepo. Bog ni ustvaril nič lepšega. Tu je mojstrovina stvarstva, v telesu, ožarjenem z duhom, s kraljevskim sijajem in brezmejno vabljivostjo, ki presega vsako racionalnost.[21]
Kakor človek ne more ničesar ustvariti iz nič, ampak samo poustvarja iz ustvarjenega, tako tudi ne more spoznavati in misliti ničesar iz nič, ampak izhajajoč iz tega, kar je že spoznano in mišljeno.[22]
¹ Baltazar Radlič se sicer pojavlja na seznamih škofov, vendar je umrl pred posvečenjem. ² Mihael baron Brigido je bil prvi in takrat edini nadškof in metropolit. Po ponovni vzpostavitvi nadškofije je leta 1961 postal prvi nadškof Anton Vovk, ob ustanovitvi metropolije leta 1968 pa je prvi metropolit postal Jožef Pogačnik.
Slovenija.svg){kind=small}
SFRJ.svg){kind=small}
Kraljevina Jugoslavija[d]