Ljudevit Pivko

Rojstvo	17. avgust 1880; Nova vas pri Markovcih[d]
Smrt	29. marec 1937 (56 let); Maribor
Državljanstvo	Avstro-Ogrska[d]; Kraljevina Jugoslavija[d]
Poklic	učitelj, politik
Pokopan	Pobreško pokopališče

Ljudevit Pivko, slovenski častnik, profesor in politik 1880–1938.

Navedki

Kdor ima oči, da gleda, bi vsaj dandanes že lahko videl, da je narod močan samo takrat, kadar hodi njegova inteligenca roko v roki z ljudstvom in vsemi stanovi, stremeč za skupnim ciljem, ki je blagor splošne omike, svobode in napredka.^[1]

Bili so časi, ko je ta ali oni Nemec in Lah z nekako dobrohotnostjo opazoval početke slovenskega narodnokulturnega stremljenja in jih celo podpiral. A razmere, v katerih so nekdaj živeli Slovenci, so se izpreminjale in narodnostno gibanje je izgubljalo samo literarni značaj. Narod se je jel glasiti za svoj delež v ustavni državi in v kulturnem tekmovanju in glej, nekdanji njegovi prijatelji so se tudi izpreminjali, čim so videli, da slovenskega naroda ni volja ostati na veke v podrejeni vrsti. Vzplamtel je boj zoper slovenska stremljenja, v katerem se nasprotniki niso zadovoljevali le z oviranjem slovenskega napredka v zakonodajnih zborih in upravnih uradih, temvečso skušali nasilno zatirati probujajoče se slovensko življenje, koderkoli se je kazalo v javnosti.^[1]

Blazna je misel, da je mogoče zabraniti osvoboditev tlačenih stanov in narodov, kajti narodi so se kljub vsemu pritisku zavedali čim dalje bolj svojih človeških pravic in zahtevali politično, gospodarsko in narodnostno svobodo. Narodnostno vprašanje se je pojavilo in to je bilo nekaj novega in nevarnega.^[1]

In svoboda pride! Vesoljni Bog, ki vodi ljudi in narode k pravici, mora uvideti žar, s kakršnim stopamo kot uporniki prostovoljno v borbo zoper krivico, utelešeno v avstrijski državi, in bo oprostil tisočem naših rojakov, stoječih v avstrijskih uniformah in borečih se brez misli, da ohranijo Avstriji moč in bič, s katerim jih pretepa kruta mačeha.^[1]

Jaz sem vojak, človek za delo in podjetnost, ki delam zgolj po instinktu. Instinkt mi pravi, da se je treba boriti proti Avstriji, kar je naša prva dolžnost.^[1]

Čim prej bo Avstrija razbita, tem prej dosežemo izpolnitev narodnih idealov.^[2]

To je glas moje domovine: vse do včeraj ni prišel v notranjost moje duše, danes me vzpodbuja k dejanjem. Bil sem profesor, vdan, ponižni služabnik cesarstva. Mislil sem, da sta moja domovina in cesarstvo ista stvar, mislil sem, da moji sonarodnjaki niso zatirani in tlačeni. Danes ne, danes razumem, da ni nič skupnega med nami Slovani in Nemci in da materialne dobrine ne veljajo več kot resnična svoboda, da smo združeni in ne sovražniki z lastnimi brati. /…/ Brez poraza monarhije ni mogoča naša osvoboditev. /…/ Če je Bog, mora razumeti, da danes ne delujem kot navaden izdajalec, marveč kot človek, ki daje vse za osvoboditev svoje domovine.^[1]

Vse skupaj nas druži le ena ideja: Ideja močne in edinstvene Jugoslavije, v kateri je naša Slovenija lep cvet, ki pa ne sme dvigati svoje glave višje kakor drugi, a tudi ne biti slabši, nego drugi. Živela Jugoslavija!^[1]

Slovenija sedanje davčne preobremenitve ne prenese več, in da se bliža gospodarski katastrofi, ako zakonodaja ne priskoči pravočasno v pomoč. /…/ V Sloveniji imamo davke, ki jih drugod po naši državi sploh ne poznajo. Ali ni to čudno? Čujejo se pripombe, da je Slovenija bogata in da lahko plačuje. To je brezsmiselna in lažniva trditev. Pač je Slovenija dobro nurejena, a je siromašna.^[1]

V najtežjih trenutkih razdiral avstrijsko fronto in zbiral borce proti Avstriji, jim vlival vero v vstajenje in svobodo slovenskega naroda ter jim bil kot brat, svetovalec, idealen vodja in junak. (Stane Vidmar, slovenski dobrovoljec in podjetnik)^[1]

Ni bilo sovraštvo proti tlačitelju, ki te je dvignilo v rovih pri Carzanu v herojsko višino. Bila je le vera v idejo v sveto jugoslovensko stvar. (Albert Kramer, slovenski politik)^[1]

Izdaja je pravzaprav ena sama. Izdaja je, ko zatajiš svoj narod, saj sovražnikov nemoreš izdati. Torej bi bil Pivko potem takem izdajalec, če bi ostal zvest prisegi Slovencem ter se boril za tujo in mačehovsko avstro-ogrsko monarhijo. ( Janez J. Švajncer, slovenski častnik in zgodovinar)^[1]