Pojdi na vsebino

Simon Gregorčič

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Portret
Rojstvo 15. oktober 1844({{padleft:1844|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})
Vrsno[d], Avstrijsko cesarstvo[d]
Smrt 24. november 1906({{padleft:1906|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:24|2|0}}) (62 let)
Gorica[d], Avstro-Ogrska[d]
Psevdonimi Gorski
Državljanstvo  Avstro-Ogrska[d]
Poklic pesnik, duhovnik, prevajalec, pisatelj
Podpis

Simon Gregorčič, slovenski pesnik in duhovnik, 1844–1906.

Navedki[uredi]

  • Dom naš res prekrasen je, rod naš prepočasen je.[1]
  • Knjiga bo tako lepa, da dozdaj ni imela še nobena slov. pesniška zbirka tako lepe zunanje oblike. Jaz sem podpisal svoje pravo ime, in Tebe kot založnika. (iz pisma založniku Ignacij Gruntarju leta 1882 pred izidom Poezij)[2]
  • Krasna si, bistra hči planin,
    brdka v prirodni si lepoti,
    ko ti prozornih globočin
    nevihte temne srd ne moti,
    krasna si, hči planin!(kitica pesmi Soči)[4]
  • Dolžan ni samo kar veleva mu stan,
    kar more, to mož je storiti dolžan![5]
  • Sinoči je pela
    ko slavček ljubó
    zakaj pa je danes
    rosno nje okó. (kitica pesmi Izgubljeni cvet)[1]
  • Ne bo nas več tujčín teptàl
    Ne tlačil nas krvavo,
    Naš rod bo tù gospodovàl,
    Naš jezik, naše pravo!
    Pod streho našo tuji ród
    Naj gost nam bo, a ne gospód. (del pesmi Naš narodni dom)[6]
  • Pozdravljam sončna te ravan,
    ki pred menoj si razprostrta!
    Ti lepa si kot sen krasan,
    podoba rajskega si vrta. (kitica pesmi Na potujčeni zemlji)[7]
  • Le vstani, vbôrni národ moj,
    Do dánes v prah teptán,
    Pepelni dan ni dan več tvoj,
    Tvoj je - vstajenja dán! (kitica pesmi V Pepelnični noči)[9]
  • Eno devo le bom ljubil,
    eni vedno zvest ostal,
    druge nikdar ne bom snubil,
    nikdar drugi srca dal.
    Njo le bom ves čas življenja
    ljubil iz srca globin:
    ljuba moja je – Slovenja,
    jaz pa Slave zvest sem sin. (kitica pesmi Domovini)[10]
  • Visoko čislam učenjaka, ki nam preganja temo zmot, a še bolj cenim poštenjaka, ki ve in hodi pravo pot.[11]

O njem[uredi]

  • Goriški slavček (Gregorčičev vzdevek)[12]
  • Živeli boste, dokler bodo živeli Slovenci. (Andrej Jekše, slovenski duhovnik)[13]
  • Rad sem privolil v posredovanje pri Gorupu, saj sem bil vesel, da morem slavnemu pesniku, katerega sem bil medtem spoznal tudi kot dobrega in blagega prijatelja, storiti tako uslugo. Peljal sem se torej k Gorupu. In dogovorila sva se bila kmalu, da plača Simonu Gregorčiču za drugi zvezek Poezij 3000 goldinarjev. Obenem si je Gorup pridržal pravico za nakup in izdajo še nadaljnih zvezkov, katere bi Gregorčič utegnil izdati. (Ivan Hribar o Gregorčičevi prošnji za mecenstvu pri Josipu Gorupu)[2]
  • Vaše prekrasne pesmi bo slovenski svet z veseljem čital. Na Vaše vprašanje mi je prav všeč, da mi urejeni zvezek izročite, na drugo vprašanje pa se mi zdi, da bi bilo bolje, ko bi ga kakemu drugemu bolj vrednemu posvetili; sicer pa je to Vaša reč (Josip Gorup, slovenski poslovnež in Gregorčičev mecen, v pismu leta 1901)[2]
  • Iz nje je odsevala vsa bolečina malega, teptanega ljudstva, ki so mu mogočniki tega sveta kratili njegove naravne pravice in mu niso dali niti do enakopravne besede, pesnik pa je nad njimi izrekel sodbo ter zaničevanemu narodu preroško napovedal vstajenje. (France Koblar, slovenski literarni zgodovinar in akademik)[13]
  • Simon Gregorčič je gotovo pesnik, ki se je zapisal v srce vsakemu Slovencu. Ustvaril je okoli 500 pesmi, skoraj polovica jih je tudi uglasbena in nekaj že tako ponarodelih, da ne vemo več, ali so njegove ali pa od nekdaj narodne. To vsekakor pomeni, da je večina njegovih pesmi napisana v tako pristnem ljudskem duhu, da so jih bralci vzeli za svoje že od nastanka. (Ivan Sivec, slovenski pisatelj)[15]
  • Simon Gregorčič, pevec po milosti božji. Tako ga je označil Ivan Cankar in s tem razorožil vse njegove kritike. Že ob 80.letnici Gregorčičeve smrti je Primorska počastila s čudovitem oratorijem Avgusta Ipavca Pusti peti mojga slavca, z letošnjo obletnico pa je založba Družina v svojem tedniku objavljala kot podlistek biografske slike iz življenja goriškega slavčka Bisere bolečine, ki jih je napisal Ivan Sivec. Čeprav ni primorski rojak, se je poglobil v bitje in žitje tega dela slovenske zemlje ter prepričljivo oživil pesnika Gregorčiča kot človeka in umetnika. (Janez Dolenc, slovenski literani zgodovinar) [16]

Viri[uredi]

  1. 1,0 1,1 1,2 Simon Gregorčič (1844–1906), Mladinska.com, pridobljeno 11. oktober 2019.
  2. 2,0 2,1 2,2 Veliki dobrotnik, ki je založil dve knjižici Gregorčičevih pesmi, rtvslo.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  3. »Zdaj naj odmeva petja glas«, druzina.si, pridobljeno 24. februar 2024.
  4. Krasna si, bistra hči planin,, casnik.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  5. Kar more, to mož je storiti dolžan, Gorenjskiglas.si, pridobljeno 11. oktober 2019.
  6. Bloški korak, bloke.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  7. 7,0 7,1 Simon Gregorčič, lit.ijs.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  8. Domovina, revija.ognjisce.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  9. Turkizne platnice Gregorčičevih Poezij, old.delo.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  10. Simon Gregorčič – najlepši verzi, Mojpogled.com.si, pridobljeno 11. oktober 2019.
  11. Simon Gregorčič, rtvslo.si, pridobljeno 24. februar 2024.
  12. Teden Goriškega slavčka, old.delo.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  13. 13,0 13,1 SIMON GREGORČIČ STO LET PO SMRTI ŠE VEDNO ŽIVI, revija.ognjisce.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  14. Zadnje počitnice Simona Gregorčiča, rtvslo.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  15. Kako srčno sva se ljubila, finance.si, pridobljeno 24. februar 2024.
  16. Biseri bolečine, Ivan.sivec.net.si, pridobljeno 11. oktober 2019.