Sodni dan
Sodni dan ali poslednja sodba, v krščanski teologiji dogodek, ko bo Jezus Kristus ob svojem drugem prihodu sodil vse ljudi vseh časov.
[uredi]
- Napiši naslednje: Preden pridem kot pravičen sodnik, bom prišel kot kralj usmiljenja. Preden napoči dan pravičnosti, bo ljudem dano naslednje znamenje na nebu: Vse luči na nebu bodo ugasnile in velika tema bo po vsej zemlji. Tedaj se bo pokazalo znamenje križa na nebu in iz odprtin, kjer so bile prebodene Odrešenikove roke in noge, [bo] sijala velika svetloba, ki bo nekaj časa razsvetljevala zemljo. To se bo zgodilo nekoliko pred sodnim dnem. (Jezusovo naročilo Favstini, Dnevnik 83)[1]
- Gospod mi je rekel, da se bo vsaka beseda na sodni dan tehtala. (Dnevnik 274)[1]
- O kako draga je Bogu oseba, ki zvesto sledi navdihom njegove milosti. Jaz sem svetu dala Odrešenika, ti pa moraš svetu pričati o njegovem velikem usmiljenju in pripraviti svet na njegov ponovni prihod, ko ne bo prišel kot usmiljeni Odrešenik, temveč kot pravični sodnik. O, ta dan je strašen. Pripravljen je dan pravičnosti, dan Božje jeze, pred njim trepetajo angeli. Govôri ljudem o tem velikem usmiljenju, dokler je čas usmiljenja; če boš zdaj molčala, boš odgovarjala na ta strašni dan za veliko število duš. Ne boj se ničesar, bodi zvesta do konca, jaz sem s teboj. (Marijine besede Favstini, Dnevnik 635)[1]
- Piši: Preden pridem kot pravični sodnik, na široko odpiram vrata svojega usmiljenja. Kdor noče priti skozi vrata usmiljenja, ta mora skozi vrata moje pravičnosti ... (Jezusovo naročilo Favstini, Dnevnik 1146)[1]
- Nikogar ne silim in ne priganjam, da mi verjame. A prav tako nikomur ne dovolim, da mi odreka prepričanje, da sodni dan ni daleč. /.../ Če bi šlo samo za nečistost, kot pri vesoljnem potopu, ali za posvetne grehe, kot v Sodomi, ne trdim, da bi moral zaradi tega priti sodni dan. Toda Božjo službo, Božjo besedo, Božji zakrament, Božje otroke in vse, kar je Božjega, vznemiriti, uničiti, prekleti, sramotiti in namesto vsega tega postaviti hudiča in ga moliti in častiti in imeti njegove laži za Božjo besedo, to bo povzročilo konec – o tem ne dvomim – še preden se človek ozre naokrog. (Martin Luter v pridigi v delu Adventna postila)[2]