Pojdi na vsebino

Hinko Smrekar

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Portret
Rojstvo 13. julij 1883({{padleft:1883|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})
Ljubljana
Smrt 1. oktober 1942({{padleft:1942|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:1|2|0}}) (59 let)
Gramozna jama[d]
Državljanstvo  SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija[d]
 Avstro-Ogrska[d]
Poklic karikaturist, slikar, graver, ilustrator, grafični oblikovalec, grafik, risar
Pokopan Centralno pokopališče Žale

Hinko Smrekar, slovenski slikar, risar, grafik in ilustrator, 1883–1942.

[uredi]
  • Zaradi lepih, kdaj pa kdaj tudi odličnih uspehov v šoli, so moji učitelji in profesorji pričakovali, da bom postal človek njihove vrste - reden, koristen, veleugleden in bogat član človeške družbe. Joj, kako strašno so se zmotili o meni. Tiste kapljice umetniške krvi, ki sem jih od rojstva prinesel na svet, so se z leti vse bolj in bolj množile, mi zastrupljale celoten organizem in mi zagrenile vse življenje.[2]
  • Iz strahu pred dolgočasnostjo paragrafov sem prodal in dan pred skušnjo zapil vse pravne knjige. Poslej sem kot ubog slovenski slikar namesto kravate nosil vrv, ki se je po razmerah ožila in širila. Poklic mi je prinesel udarec na udarec.[4]
  • Z lobanjo polno načrtov, da se je bati, da poči, moram cepiti svoje moči, da vlovim grižljaj kruha. Trpeti duhovno zapeko, se mi zdi, je najmučnejša bolezen. Pomagajte, preden mi poči črepinja (v pismu 16. decembra 1912 ravnatelju dunajske Državne galerije Friedrichu Dörnhöfferju)[5]
  • Vsi kar nas je takih izgubljencev, se čutimo v prelepi domovini, kot bi bili izgnanci v Sibiriji: Ljubi rojaki nas prosijo: ‘Pojdite v božjem imenu. Narod je revež, kruha ni!’ In kdor more, stori dobro sebi in rojakom.[4]
  • Ker je življenje zelo težavno, bi bil podpisani rad pripravljen umreti, ko ne bi bili stroški za dostojen pogreb preveliki. S primerno podporo bi bila umetnikom omogočena izvršitev sklepa, da se dajo korporativno dostojno pokopati, kar bi pomenilo občutno razbremenitev revnega slovenskega naroda. V usodo vdani, Henrik Smrekar, umetniški slikar – humorist. (del prošnje za podporo iz oktobora 1916)[4]
  • Kdor je spregovoril za Avstrijo, je bil sumljiv, kdor je zinil zoper Avstrijo, je bil sumljivejši, kdor je molčal, je bil najsumljivejši. Skratka, človek še sam sebi ni zaupal, da se nenadoma sam ne ovadil.[6]
  • Vsak čevljarski vajenec upa obrisati svoj nečedni rilec ob predpasnik Muze upodabljajočih umetnosti.[4]
  • Literat in vsak umetnik morata vedeti vse. Kako hočeš pisati sodobno novelo ali roman, če ne poznaš cene mleku ali najnovejše oslovske uredbe glede družinskih doklad.[7]
  • Kaj sem delal, kaj sem dovršil? Vse povprek, v vseh tehnikah, razen fresk. Pobožne in pregrešne, toda vselej šaljive stvari, resne, žalostne, vesele, groteskno-smešne, portrete, krajine, romantične in strogo naturalistične, narodne in mednarodne sujete – vse, kar sem videl in občutil na svetu, bedé in v spanju. Po želji in naročilu izdelujem tudi raznovrstno robo, zlasti kot specialist za reklamne namene.[8]
  • V marsičem in marsikje na svetu vlada zmeda pojmov, tako da bi dandanes Sokrat neprisiljen izpil smrtni strup. Sam za svojo osebo pa nisem in se ne bom dal od nikogar, niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da bi ne gledal in mislil z lastno glavo.[9]
  • Slovencem so že od nekdaj mrtvi umetniki ljubši nego živi. In jih mnogo bolj veseli drago plačano prenašanje trhlih kosti nego pulziranje žive krvi. (zapis iz leta 1927)[10]
  • Tako malo nas je, na tako tesnem prostoru živimo, da se bojimo, da utegne en intrigant uničiti vse lepe načrte za napredek in čaščenje naše kulture![9]
  • Gospodarska kriza je huda, število avtomobilov pa se stalno množi. Čudo veliko!.[10]
  • Čas splošne korupcije, bujnega hohštaplarstva, konfuznih teorij, senzacionalnih programov, vse prirodne klice ubijajočega racionalizma, čas duha uničujoče diktature stroja in strojnosti.[11]
  • Nikoli in nikdar ne bo ‘svet rešen’, ker do njega konca bodo vladale sestre – zverine Neumnost, Zloba, Zavist. Vladar sveta bo vedno le tisti, ki jih zna vpreči v svoj triumfatorski voz.[11]
  • Vse človeštvo živi, se veseli in trpi v neki čudni zmesi paranoje in cirkularne blaznosti – od zibeli do groba. (zapis iz leta 1930)[12]
  • Sem resnično napreden človek, najet političen agitator pa nisem! Sem umetnik, kot tak vesten portretist in kronist, ki bilježi svoje vtise iz življenja … Petindvajset let sem se pretepal s topogledim, topoumnim, brezsrčnim, hinavskim, zlaganim, kramarskim rodoljubarstvom – za prospeh svojega dela, za pičle honorarje. Boril sem se s prijatelji, s kritiki in kritikastri.[4]
  • Lahko se pohvalim s svojim dosedanjim delom in s pričevanjem onih redkih podjetnikov, ki so moje reklamne osnutke uporabljali, da sem vselej dosegel zaželeni uspeh, to je: neizbrisen sugestivni vtis. Dokazala je to tudi blagajna, in ta ali oni podjetnik in trgovec se mi je še posebej zahvalil za dobro delo. (oglas leta 1936 v dnevniku Jutro)[10]
  • Poznal sem tokove sveta, poznal ceno ljudi.[5]
  • Za prapor, ki čuva naj Vas pred trinogom zverskim, smo s slednjo zanko Vam poguma vtkale — Dokler svobodna zibelka ne bo Koroška, kjer naši dragi bratje še ječe in dokler sinje morje ne bo naše — da zadonela pesem bo slovanska z vrhov Triglava in dokler ne bo roka delavca in znojna kaplja z majkinega čela bolj spoštovana kakor zlato telene smemo mirovati (del posvetila zastavi VOS-a iz v oktobru ali novembru 1941, ki jo je tudi oblikoval)[13]
  • Izjavljam, da pod tako svinjskim režimom, kot je fašistični, nočem živeti. Zahtevam, da me ustrelite. (izjava okupatorjem pred smrtjo)[14]
  • Domala vsak gostilniški pogovor s Cankarjem se je končal z izdatnim krokom. Zadnja leta je trajno telesno propadal, deloma – seve – tudi že duševno, vsaj po zmogljivosti. Alkohol ga ni več dolgo časa razvnemal, temveč so mu živci po hipni razdraženosti hitro popustili. Njegovi dovtipi se niso več sijajno iskrili, postal je v nasutem stanju čisto navaden, popadljiv, nadležen zbadljivec brez sijaja nekdanje duhovitosti. Le včasih je še kaka njegova zafrkancija kot meteor zažarela in ugasnila.[10]
  • Kakorkoli že, umrl je, mrtev je, sam sebi je dobro storil. Zares čiste sreče menda ni bil nikoli v svojem življenju deležen. Pravijo, da je rad umrl.[10]
  • Mašinerija je sicer do zadnjega točno kvalitetno delovala, stroji pa so bili hudo zamazani, zažlindrani, glavni motor srca pa je že vsled tovarniške napake v materialu in še bolj vsled neekonomične prehude izrabe postal usodno defekten.[10]
  • Da nimam tako strahotno krepke konjske morale, bi se mu bil pridružil na pokopališču že kratek čas po njegovi smrti. [15]
  • Tak šunder – s spomenikom! Cankarjeva dela pa pač najpridneje uživa – knjižna uš v knjigarnah! Nikar še, da bi se kdo za las poboljšal iz njih![10]
[uredi]
  • Stradajo kakor turški psi – pa še ne vedó ne tega! Delajo neprestano, sanjajo, študirajo in so sami sebe veseli! Med njimi je nekaj izvrstnih talentov: Birolla, Smrekar, Gaspari i. t. d. Tam sem se za par ur sam pomladil in najbolj vesel sem bil, ko sem videl, da so tudi oní dobili veliko od mene in da so mi hvaležni. (Ivan Cankar, slovenski pisatelj)[4]
  • Smrekar je predvsem filozof. Njegova splošna nadarjenost, kakor tudi delo v šolah, delno pri smotrnem šolanju pridobljena visoka splošna izobrazba, ga vsposablja, da gleda na vse življenjske pojave naše dobe, bodisi politično-narodne, bodisi socialne in kulturne, z onega viška, ki je dan samo zares velikim duhovom. Kljub zunanji, navidezno humorni loščini tiči v njem jedro resnega in rekel bi lirično-romantičnega človeka, ki mu je dano, da ume svoje misli izraziti z enako veščino s sliko ali z besedo. (Saša Šantel, slovenski slikar)[5]
  • Poučen je bil o vsem: od velikih svetovnih dogajanj do najmanjše domače uredbe glede cen na tržišču, od črne kronike domačih škandalčkov do velikih svetovnih procesov in korupcijskih afer. (Vladimir Bartol, slovenski pisatelj)[10]
  • Ker je rojen humorist, je pretežni del njegovega ustvarjanja posvečen karikaturi, satiri, persiflaži, pamfletu in dovtipu, ki pa ima resno ozadje in je izraz kritike, ki naj razgali bistvo vsakega pojava. Včasih je ta satira fantastična, čudaška, vselej pa jedka in ostra, kdaj pa kdaj docela abstraktna, da prehaja v simboliko ali grotesknost. Groteska se mu skoraj vselej sprevrže v tragiko. "Smeje se govoriti resnico" je bilo njegovo vodilo. S tem geslom je postal slaven kronist in oster kritik svojega časa, ki pa zaradi umetnostnih pojmovanj tedanje dobe in zaradi svojega temperamenta ni bil vedno pravilno vrednoten. (Karel Dobida, slovenski umetnostni zgodovinar)[16]
  • Smrekarjevo maščevanje je trajalo vse življenje. V njegovih risbah je odnos med oblastjo in podložniki najpogosteje upodobljen kot odnos med oblastnimi odraslimi in zatiranimi otroki. Prvi so velikanski, debeli, presiti, ošabni, napihnjeni, kosmatih rok. Drugi so sveda majhni, suhi, kilavi, rahitični (kot je bil Smrekar sam), v povoje zavezani, v hojice in gajbe ujeti – sem in tja do odraslega sveta tudi toliko kljubovalni, da mu pokažejo jezik ali pa celo golo rit. (Alenka Puhar)[17]
  • Vsestranski umetnik Hinko Smrekar je bil samostojno misleč ter družbeno angažiran človek, ki je bil zato večkrat ovaden in tudi zaprt, leta 1942 pa ustreljen kot talec. Govoril je več tujih jezikov, v katerih je podnaslavljal svoja dela, da bi bila širše razumljiva, bogat, fantastičen in močan v izrazu pa ni sodil v nobeno tedanje umetniško gibanje. Spremljal je domače in tuje družbenopolitične dogodke in bil na tekočem tako o svetovnih procesih kot o lokalni črni kroniki. Vse, kar je videl in občutil, kar ga je ganilo in pretreslo, pa je dobilo obliko v njegovih risbah.
  • Čeprav je slikal tudi po deset ur na dan, se je težko prebijal, saj je živel v družbi, ki še danes verjame, da umetnik ni delavec in umetnina ni delo, ki ga je treba pošteno plačati, da je umetnik.[15]
  • Po začetku druge svetovne vojne na Slovenskem so ga na uličnem pohodu konec septembra leta 1942 ujeli fašisti. Smrekar je imel v žepu Slovenski poročevalec, zato je bil brutalno zasliševan, Italijani so pregledali njegov atelje, pokradli najboljše risbe in ilustracije in ga kot talca ustrelili. Znancev in prijateljev res ni bilo na pogrebu, a drugi dan je bil njegov grob že ves pokrit s cvetjem. (Marijan Zlobec, slovenski novinar in kritik)[18]
  • Da, Hinko Smrekar ostaja med nami. In marsikaj v knjigi Poznal sem tokove sveta zveni, kakor bi bilo napisano pred desetimi minutami, ne pred stoletjem. (Andraž Gombač, slovenski novinar)[10]

Viri

[uredi]
  1. Hinko Smrekar in Martin Krpan, slov.si, pridobljeno 8. februar 2024.
  2. S karikaturo nad okupatorja, vzajemnost.si, pridobljeno 9. februar 2024.
  3. “Namesto kravate sem nosil vrv”, dnevnik.si, pridobljeno 8. februar 2024.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 Marijan Rupert: Vila Kurnik, hiša Hinka Smrekarja, outsider.si, pridobljeno 8. februar 2024.
  5. 5,0 5,1 5,2 Hinko Smrekar: zbirka besedil karikaturista in ilustratorja, druzina.si, pridobljeno 10. februar 2024.
  6. Zaigrana blaznost Hinka Smrekarja in druge usode iz prve svetovne vojne, rtvslo.si, pridobljeno 8. februar 2024.
  7. Hinko Smrekar, rtvslo.si, pridobljeno 8. februar 2024.
  8. Slikar Hinko Smrekar, druzina.si, pridobljeno 9. februar 2024.
  9. 9,0 9,1 Hinko Smrekar: Poznal sem tokove sveta, rtvslo.si, pridobljeno 8. februar 2024.
  10. 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 10,5 10,6 10,7 10,8 Zbadal je tri sestre: Neumnost, Zlobo, Zavist. Dokler ga niso počili. Fašisti, kdo pa!, airbeletrina.si, pridobljeno 9. februar 2024.
  11. 11,0 11,1 Zrcalo sveta, smrekar.ng-slo.si, pridobljeno 8. februar 2024.
  12. Hinko Smrekar - Karikaturist vseh časov in režimov, old.delo.si, pridobljeno 8. februar 2024.
  13. Partizanska zastava v prvem letu narodnoosvobodilne borbe, ojs.inz.si, pridobljeno 9. februar 2024.
  14. Duhovita, pronicljiva in ostra umetnost je zmagala, primorske.svet24.si, pridobljeno 8. februar 2024.
  15. 15,0 15,1 Umetnik, ki je vedno mislil s svojo glavo, delo.si, pridobljeno 8. februar 2024.
  16. 130 let Hinka Smrekarja, kronista in kritika svojega časa, rtvslo.si, pridobljeno 8. februar 2024.
  17. Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja, Studia humanitatis, Ljubljana 2004, stran 406.
  18. Narodna galerija išče dela Hinka Smrekarja, kritik.si, pridobljeno 10. februar 2024.