Janez Zemljarič

Rojstvo	30. december 1928; Bukovci[d]
Smrt	30. december 2022 (94 let); Ljubljana
Državljanstvo	Slovenija; SFRJ; Kraljevina Jugoslavija[d]
Poklic	politični komisar, politik, pravoznanec
Pokopan	Centralno pokopališče Žale

Janez Zemljaričč, slovenski politik in poslovnež, 1928-2022.

Navedki

Enostavno nismo sposobni reševati socialnih problemov v zvezi s tem. (o težavah s priseljenci iz drugih jugoslavanskih republik na seji leta 1981)^[1]

Če bo kdorkoli preprečil, da bi nune in duhovniki obiskovali bolnike na njihovo željo, bo izgubil službo. Prav tako jo bo izgubil, če jih bo vabil v bolnico.

Delam že od leta 1944. Kaj morem, ko pa me vedno kdo za kaj prosi. Sicer pa tudi rad delam.^[2]

Velikosrbski nacionalistični krogi so hoteli Veliko Srbijo. Že takrat so si prizadevali za to. A mi smo s pomočjo ekspertov dokazali, da to ni gradivo avstrijskega veleposlaništva in avstrijskega vojaškega atašeja, ampak da gre za beograjski ponaredek, naperjen proti Sloveniji. Odnosi med obema republikama so tedaj padli na hudo nizko raven. Danes mnogi govorijo o tem, kako so se leta 1991 borili za Slovenijo, ne vedo pa, da se je bitka, in sicer ena od najtežjih, začela že mnogo, mnogo prej. Nikoli se ni do kraja umiril. Bila pa je začetek razpada skupne države, razbijanja te Jugoslavije. (o aferi Zelena knjiga)^[3]

Razvoj gospodarstva je veliko širša zgodba, za to je potrebnega veliko več znanja in predvsem realnih razvojnih ambicij, ki pa jih recimo v bančništvu ali financah manjka.^[2]

Name se obračajo podjetja, ne hodim jaz k njim. Kličejo me, se pritožujejo, da ne vedo, kaj storiti, kako se lotiti dela in kaj početi. Pomagaj, pomagaj, pravijo. Ampak večinoma delam zastonj ali zgolj za neke osnovne stroške.^[2]

Leta in leta debat in diskusij so meni nerazumljiva. Cankarjev dom, klinični center, ljubljanske obvoznice, halo Tivoli, avtocestni križ, ceste na Primorskem in tako naprej smo zgradili v nekaj letih. Sodim, da so slovenski potenciali po tem malce opešali in bi potrebovali novo spodbudo.^[2]

Ne sprejemam tega, da sem kakšen stric. Kakšen stric? Delam, kar lahko še delam, drugo pa me ne zanima. S politiko se ne ukvarjam in se ne mešam v te stvari. Zato ne sprejemam take etikete. (o očitkih, da je stric iz ozadja)^[4]

Pogrešam nekdanjo enotnost, zagretost za skupne cilje, pogrešam, da bi si res vsi s srcem želeli in prizadevali za razvoj.^[2]

Čas vlade Janeza Zemljariča je verjetno zadnji, ko smo Slovenci imeli res učinkovitega predsednika. Tedaj se nihče od podrejenih ni zajebaval s predsednikom slovenske vlade. (Marko Golob, slovenski poslovnež)

Vem, da se okoli Janeza Zemljariča veliko dogaja. A tega preprosto nihče noče povedati. Enkrat pa si je treba naliti čistega vina. Že 20 let se govori, da Zemljarič obvladuje klinični center. (Matjaž Han, slovenski politik)^[6]

Ljudje pri nas preprosto verjamejo, da ima Janez Zemljarič, skorajda 90-letni mitološki simbol udbomafije, še vedno vpliv. In ker verjamejo, ga dejansko ima. (Miha Burger)^[7]

Nazadnje, ko je bil v Kliničnem centru red, je bil za časa Janeza Zemljariča. Takrat se noben ni upal zajebavati, ker je Zemljarič, če je bilo treba, prišel na vizito ob dveh ponoči in na mestu samem preveril, kako se dela in naredil red. Takrat so tisti, ki so delali, bili ustrezno nagrajevani, ne tako kot danes, ko je vseeno, koliko in kako delaš, pa imaš isto plačo. (zdravnik v UKC Ljubljana)

Dolgo časa je veljalo, da je njegova pisarna v zgradbi ljubljanskega WTC nekakšno romarsko središče pomembnega dela gospodarske elite.^[6]

To je najbolj zaslužen človek, da smo zgradili CD, če ne bi bilo njegove energije, znanja, iznajdljivosti, ne bi bilo ne CD, ne Hale Tivoli, ne Kliničnega centra. Je neverjetno operativen človek. Učil sem se pri njem, preganjal nas je, trdo smo delali. (Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma)^[4]

Česarkoli se je v poslu dotaknil, je zamočil. V starem sistemu, ko se je delovalo zgolj po eni liniji, je uspeval s svojim avtokratskim slogom, danes pa tega ni več mogoče trditi. Res veliko ljudi pozna in je marsikoga v poslovnem smislu povezal z marsikom. Kolikor vem, provizijo redko vzame, večinoma pa zaračuna določeno ceno za to, da spravi dve za posel zainteresirani strani za isto mizo. (slovenski poslovnež)^[4]

Slovenski izvršni svet (IS) sta v osemdesetih letih vodila Janez Zemljarič (1980–1984) in Dušan Šinigoj (1984–1990). Z Zemljaričem, ki je bil pred tem minister za notranje zadeve, potem pa podpredsednik jugoslovanske vlade, sta poleg drugih dosežkov povezana dva najbolj prestižna projekta Socialistične republike Slovenije (SRS), ki ju samostojna Slovenija še danes ni presegla: Klinični center in Cankarjev dom. Vlado in slovensko gospodarstvo je vodil z železno roko in poskrbel, da je republika imela dovolj deviz in da se je kriza poznala manj kot drugje po Jugoslaviji. (Božo Repe, slovenski zgodovinar)^[8]

Janez Zemljarič je bil v zadnjih 50 letih eden najvplivnejših ljudi v Sloveniji. Med drugim je bil boter gradnje Cankarjevega doma, Kliničnega centra, ljubljanske obvoznice, Hale Tivoli in avtocestnega križa. Vpliven naj bi bil vse do svoje smrti, lovke je imel razpredene predvsem v zdravstvu, bil je dolgoletni partijski in politični funkcionar ter šef Udbe. Kot šef SDV v Sloveniji naj bi podpisoval likvidacije, kar je sam ostro zanikal in tudi preganjal novinarje, ki so o tem poročali. (Staša Lozar, slovenska novinarka)^[9]

O tem, kako vpliven je bil dejansko Janez Zemljarič, obstaja sicer več teorij, dve pa sta si povsem v nasprotju. Eni trdijo, da zelo in da je imel skoraj do konca v rokah precej niti, medtem ko na drugi strani slišimo precej bolj blage ocene o tem, da je v zadnjih letih njegov vpliv skopnel, da je postajal vse bolj čudaški in da razen telefonskih klicev in kavic, na katerih se je dobival z vsemi mogočimi ljudmi, pravzaprav ni imel nobenega posebnega vpliva. (Dejan Steinbuch, slovenski publicist)^[5]