Juda Iškarijot

Rojstvo	datum neznan Judeja
Smrt	30 Jeruzalem
Državljanstvo	Judeja
Poklic	blagajnik

Juda Iškarijot, apostol in izdajalec Jezusa Kristusa, † 30 ali 33.

Navedki o njem

• Sveto pismo:

• Gorje tistemu človeku, po katerem je Sin človekov izročen! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil. (Jezus Kristus; Mt 26,24)

• Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. (Jezus Kristus v Velikoduhovniški molitvi k svojemu Očetu o svojih učencih; Jn 17,12)

• Bratje! Moralo se je izpolniti Pismo, kakor je Sveti Duh napovedal po Davidovih ustih o Judu: postal je vodnik tistih, ki so zgrabili Jezusa. Bil je prištet med nas in deležen naše službe. Z nagrado, ki jo je dobil za svoje umazano delo, je kupil zemljišče; padel je z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje. To se je razvedelo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se tisto zemljišče zdaj v njihovem jeziku imenuje Hakéldama, kar pomeni ›Njiva krvi‹. V knjigi psalmov je namreč pisano: »Njegovo bivališče naj postane puščava, nihče naj v njem ne prebiva.« In dalje: »Njegovo službo naj prevzame kdo drug.« (sveti Peter; Apd 1,16-20)

• Apolinarijev(e besede): Treba je vedeti, da Juda ni umrl na zanki, ampak je preživel, saj so ga sneli, preden se je zadušil. Na to jasno kažejo Apostolska dela, (ko pravijo), da je »padel z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje« (Apd 1,18). Jasneje o tem poroča Papija, Janezov učenec, ki v četrti knjigi Razlage Gospodovih izrekov pravi takole: »Juda je na tem svetu hodil naokrog kot velik primer nestrahospoštovanja do Boga, saj se mu je meso toliko napihnilo, da niti tam, kjer je voz zlahka šel skozi, on ni mogel, in celo gmota njegove glave ne. Pravijo, da so trepalnice na njegovih očeh tako zatekle, da sploh ni videl luči, njegovih oči pa ni mogel videti niti zdravnik s posebnim instrumentom za gledanje, tako globoko so se odmaknile od zunanje površine. Njegov sramni del telesa je bil odvratnejši in večji od vsake gnusobe, skozenj pa se je po izločilih iz vsega telesa stekala sokrvca in črvi, njemu v sramoto. Ko je po mnogih mukah in kaznih umrl na svojem kraju, je ta kraj od smradu postal pust in nenaseljen vse do zdaj. Da, vse do danes ne more nihče iti mimo v bližini tistega kraja, ne da bi si z rokami zatisnil nos. Takšen iztok se je skozi njegovo meso razlezel po zemlji.« (Papija iz Hierapolisa)

• Imejmo v mislih, bratje, kaj pravi Gospod: »Ljubite svoje sovražnike in dobro delajte njim, ki vas sovražijo.« Saj je tudi naš Gospod Jezus Kristus, po čigar stopinjah moramo hoditi, svojega izdajalca imenoval prijatelja in se svojim krvnikom prostovoljno izročil (Mt 26,50). Naši prijatelji so torej vsi tisti, ki nam po krivici prizadevajo nadloge in stiske, sramotenja in krivice, bolečine in muke, mučeništvo in smrt. Močno jih moramo ljubiti, saj nam z vsem, kar nam storijo, pripravljajo večno življenje. (Frančišek Asiški)

• Kako je mogoče – bi kdo rekel, da tisti, ki se je spravil s prešuštnicami, ni mogel pomagati, da bi se spravil z Judom? Pa saj je bil sposoben, a ni hotel, da bi se ta poboljšal pod prisilo, niti ga ni hotel na silo privesti k sebi. /.../ Opominjal ga je, spodbujal in mu na vse načine kazal svojo skrb. Če ta ni popustil, krivde ni mogoče pripisati Gospodu. (Janez Zlatousti)