Zdenko Zavadlav

Rojstvo	29. maj 1924; Šoštanj[d]
Smrt	15. september 2006 (82 let); Ljubljana
Državljanstvo	Slovenija; SFRJ; Kraljevina Jugoslavija[d]; SHS
Poklic	publicist, partizan

Zdenko Zavadlav, slovenski partizan, pripadnik OZNE in publicist, 1924–2006.

Navedki

Bolj ko gremo v svobodo, več zaporov in taborišč potrebujemo za sodelavce okupatorja in tudi za preostale okupatorje nemške narodnosti. Ne razumem popolnoma, kaj je bilo z njimi. Kot partizan sem imel pred osvoboditvijo občutek, da Slovenci v glavnem sodelujejo z nami, sedaj pa kaže, da jih je bilo kar precej proti nam in jih sodelovalo z okupatorjem.^[1]

Stari srednjeveški Ptuj ponoči. Stavbe s slikovitimi portali, vežami in stopnicami. Vzpenjamo se v stanovanja, kjer naj bi bivali tisti, ki jih iščemo za izselitev. V glavnem so to starinsko opremljena prenatrpana stanovanja s starimi prebivalci, ki skoraj ne govorijo slovensko. Na naša sporočila o izselitvi reagirajo zelo panično. Vse skupaj je pravzaprav ena sama velika revščina. (o aretacijah ptujskih Nemcev septembra 1945)^[2]

Na Pohorju smo nocoj spet streljali! Temu pravimo transport! Seznami predlaganih za usmrtitev so prišli potrjeni iz ljubljanske Slavije, kot je to vpeljano. Tiste iz sodnih zaporov smo predlagali mi, tiste iz Šterntala pa komisija iz Slavije. Naložena mi je skrb za transport za ustrelitev tistih, ki so za to namenjeni iz Šterntala. Malo se bojim, ker vem, da tam razsaja tifus. Zvečer se odpravimo tja s kamioni. Opremljeni smo s plašči in zaščitnimi maskami. Ob dogovorjeni uri se bomo srečali pred sodnimi zapori in tam nas bo čakal knojevski vodič za določen kraj. Odgovarjam za transport /…/in za organiziranje likvidacije.^[2]

S knojevci naložimo na dva kamiona kakih šestdeset ljudi po seznamu. V glavnem so to Nemci in nekaj Štajercev. Kamioni, zvezanje rok z žico, knojevsko stražarsko spremstvo. /…/ Kje so bili, oziroma kaj so zakrivili tile, namenjeni za današnjo ustrelitev, ne vem /…/ Vzpenjamo se proti Pohorju. Tam nekje na polovici proti mariborski koči zavijemo na desno. /…/ Do izkopanega grobišča je treba iti peš. /…/ Knojevski borci so vsi maščevalno nastrojeni, kajti Nemci so jim bili postrelili svojce in požgali domove. Zapornike prisilijo, da pojejo »Deutschland, Deutschland über alles!« /…/ Pridemo pred jamo. Slačenje zapornikov, da jih ne bi bilo mogoče identificirati. /…/ Po pet jih vlačijo pred jamo in od obeh strani postrelijo z lahkimi strojnicami, da padejo žrtve v jamo.^[2]

Strahoten prizor. Pot pod pohorskimi smrekami, razsvetljena z reflektorji, in besni knojevci s pojočimi zaporniki. Ali je to res tisto, za kar smo se borili?^[3]

Med zaporniki pa poznam Slovenca, gestapovskega raztrganca, ki je povzročil smrt mnogih partizanov in aktivistov. Tudi sam sem ga zasliševal. Pravzaprav je bil revež, pohorski kočar, ki so ga zaradi družine in drugih okoliščin prisilili k sodelovanju. Nagovori me in zaprosi, naj ga sam ustrelim. Boji se, da bi ga le ranili in še živega zakopali. Kaj hočem! Uleže se v jamo, jaz pa ga ustrelim v tilnik, da umre brez trpljenja. Madona, kam smo zašli z našim skojevstvom, partizanstvom in osvoboditvijo! Serijsko streljanje se nadaljuje.^[3]

Z vrha nam je bilo rečeno, da sovražnika ubijemo brez sodbe, ker revolucija še traja. Saj je bila vojna prva faza revolucije, po vojni po druga faza.^[4]

Noben normalen človek ne more biti ravnodušen po vseh teh dejanjih, in tudi jaz ne. Človeško je povedati resnico, se opravičiti in obžalovati za vse grozote.^[4]

In čudno je, da v Sloveniji dovolimo, da gremo mimo vsega. Ni mi znano, da bi koga poklicali na odgovornost, da bi se pokesal, tako kot Zdenko Zavadlav. Morda bi tudi likvidatorji laže živeli.^[5]