Teritorialna obramba Republike Slovenije

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Postroj 30. razvojne skupine Teritorialne obrambe Republike Slovenij v Kočevski reki 17. decembra 1990.

Teritorialna obramba Republike Slovenije (tudi Teritorialna obramba Slovenije; TO RS, TOS, TO) je bila predhodnica Slovenske vojske. Posredovanje Varšavskega pakta na Čehoslovaškem leta 1968 je jugoslovanski politični in vojaški vrh prepričal, da Jugoslavija potrebuje bolj učinkovite oborožene sile. Jugoslavija sprejela doktrino o splošni ljudski obrambi ter sklep o ustanovitvi teritorialnih obramb republik in pokrajin. Teritorialna obramba Socialistične republike Slovenije je bila ustanovljena 20. novembra 1968.

Navedki o njej[uredi]

  • Slovenska teritorialna obramba je bila vedno prva, najboljša, dobro vodena, dobro organizirana.(Ivan Dolničar, slovenski general)[1]
  • JLA je za zajebancijo ustanovila Teritorialno obrambo, Slovenci pa so iz nje naredili resno republiško vojsko.(Tomo Fila, srbski odvetnik)[2]
  • Teritorialna obramba ni prevara, je realna organizacija, pripravljena in sposobna preprečevati zunanje pritiske in odvračati posege, če bi bilo treba, pa tudi braniti Republiko Slovenijo in Jugoslavijo... Če bi bilo treba, bo Republika Slovenija dokazala, da ne dovoli pritiskov od kogar koli. (Lojze Peterle, slovenski politik)
  • Vsi smo sicer izhajali iz bojazni pred napadom z vzhoda, vendar smo Slovenci že od vsega začetka govorili o splošnem ljudskem odporu in ne obrambi. Pojem obramba zajema le oborožen odpor, splošni ljudski odpor pa je vključeval civilni, pasivni in oboroženi odpor. Zelo pomembna razlika je bila tudi v tem, da si je JLA predstavljala TO kot silo drugorazrednih (po starosti in sposobnostih) vojakov, mi pa smo želeli formirati operativne in hitre enote, dobro oborožene in z mladimi borci, ki sicer ne bi sodelovale v začetnih operacijah, bi pa nosile vso težo oboroženega odpora ob morebitni okupaciji. Predvsem pa naj bi bila TO oborožena hrbtenica odpora celotnega prebivalstva.(Bojan Polak, slovenski general in prvi poveljnik slovenske teritorialne obrambe)[3]
  • V resnici je TO zaživel zgolj v Sloveniji, drugje ni bilo interesa ali so jo popolnoma podredili vojski.(Božo Repe, slovenski zgodovinar)[4]
  • Ustanovitev Teritorialne obrambe leta 1968 je bilo zgodovinsko pomembno dejanje, ki je tesno povezalo oborožene sile z ljudmi, in ki smo ga v Sloveniji od samega začetka jemali zelo resno.(Danilo Türk, slovenski diplomat in politik)[5]
  • Z novo doktrino splošne ljudske obrambe je zgodovina republikam ponudila priložnost za lastno organiziranost na obrambnem področju in v Sloveniji je bila ta priložnost najbolje izkoriščena. V njej so odgovorni videli novo priložnost ponovnega zametka slovenske vojske,ki jo je Slovenija izgubila leta 1945. Tako se je, ne glede na njen celoten razvoj, vzpone in padce, prepodrejanje in številne organizacijske spremembe, Teritorialna obramba razvila v spoštovanja vredno oboroženo silo. Med samimi pripadniki TO in med prebivalstvom je vse bolj postajala slovenska narodna vojska in le kot taka tudi del Oboroženih sil Jugoslavije.(Ladislav Lipič, slovenski general)[6]
  • Teritorialna obramba, takšna, kakršna je bila ustvarjena ob koncu 60. in na začetku 70. let, je bila objektivno velika prevara. Zagovorniki takšne TO so utemeljevali svoja prizadevanja s potrebo, da bi organizacijo oboroženih sil prilagodili zahtevam političnega sistema socialističnega samoupravljanja.(Veljko Kadijević leta 1990, jugoslovanski obrambni minister in general)[7]
  • Leta 1968, po sovjetskem vdoru na Češkoslovaško, je bilo prvo kritično obdobje, v katerem je šlo za ogroženost Jugoslavije. Takrat se je formirala Teritorialna obramba in tega je bil Kardelj izredno vesel: prišel je iz Beograda in nam, ožjemu vodstvu, razlagal pomen Teritorialne obrambe ter nas spodbujal, naj se zavzamemo zanjo. Moram reči, da je Popit pri osvajanju koncepta Teritorialne obrambe odigral izredno pomembno vlogo, partizanska struktura pa je z njo dobila zadoščenje, saj so slovensko partizansko vojsko leta 1945 razformirali, s čimer se partizanski poveljniki niso nikoli sprijaznili. (Andrej Marinc, slovenski politik)

Viri[uredi]