Papež Janez Pavel I.

Rojstvo	Albino Luciani 17. oktober 1912({{padleft:1912|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:17|2|0}}) Canale d’Agordo
Smrt	28. september 1978({{padleft:1978|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:28|2|0}}) (65 let) ali 29. september 1978({{padleft:1978|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:29|2|0}}) (65 let) Vatikan
Državljanstvo	Italija  Kraljevina Italija  Vatikan
Poklic	rimskokatoliški duhovnik, pisatelj, začasni diakon, univerzitetni učitelj, latinski katoliški škof
Pokopan	Vatikanska grobnica, bazilika sv. Petra
Podpis
Spletna stran
fondazionepapaluciani.it/it/

Janez Pavel I., papež Rimskokatoliške cerkve, 1912–1978.

Navedki

• iz Pisem veljakom:

• Veličanstvo, da sva si na jasnem: ne strinjam se z redovnikom. Ene misli sem z Vami in s Frančiškom Saleškim ter zagovarjam uravnovešeno in pravilno stališče človeka, ki razumeva in pospešuje vse, kar je zdravega in lepega tudi v modi. (iz pisma Mariji Tereziji, ki je znana tudi po tem, da je pisala pisma svoji hčeri Mariji Antonietti, francoski kraljici, kako naj se primerno oblači)

• K sreči bo Bog nekoč sodil ljudi tako, da bo pretehtal njihove glave, in jih zveličal – tako upam – navzlic njihovemu nenamernemu napačnemu mišljenju! (o ljudeh, ki imajo predsodke o Cerkvi, ker nevede nasedajo antipropagandi; iz pisma štirim članom Pickwickovskega krožka)

• Tudi mene je na poti v šolo ali iz nje posrkal vrtinec otroških »bojev«. Orožje so bile pozimi snežne kepe, v vseh drugih letnih časih pa krepke pesti in kar je temu podobno. Nekaj sem jih dal, nekaj skupil, pri tem sem skušal izenačiti dohodke z izdatki in se ne cmeriti doma. Kajti ko bi se bil tu pritožil, bi mi jih morebiti našteli še nekaj za nameček. (iz pisma Ostržku)

• Če je tvoja vera kup klenega žita, bo planila nanj cela vojska miši. Če je obleka, se bo sto rok stegovalo po njej, da bi jo raztrgale. Ako je hiša, jo bo kramp hotel porušiti kamen za kamnom. Braniti se boš moral. Danes ohranimo samo toliko vere, kolikor jo obvarujemo pred napadi. (iz pisma Ostržku)

• Potujemo zato, da pridobivamo novih spoznanj, spopolnjujemo svojo izobrazbo, da bomo o priliki sposobni častno vzdržati zahtevnejši pogovor, da si privoščimo duhovnega užitka ob naravnih in umetniških lepotah. Tako pravijo. Vse to drži, če le potujemo zložno, s primernimi premori, predhodno pripravo in s pozornostjo na koristna in bistvena spoznanja. Tako postajamo celo moralno boljši, saj se v tako obsežnem in lepem svetu čutimo manjše, hvaležnejše in bližje Bogu in bolj povezane z ljudmi, ki so naši bratje. (iz pisma Pavlu Diakonu)

• Nedelja je nagrada in poroštvo za naše zgledno življenje. (iz pisma Pavlu Diakonu)

• Tretja pot, to je Mao-Ce-Tungova, bo osvobodila svet, ker je – tako zatrjujejo – evangeljska pot. Kako to? Vedeti moramo – tako pravijo – da je bila Palestina v Kristusovih časih prizorišče gverile. Gverilci – gorečniki – so vodili krvav boj proti Rimljanom. Križanje samo je bilo rimska represalija proti njim. Tako je bil križ znamenje, povezano z gverilo, še preden je postal krščansko znamenje. Kristusa so rimski beli zatiralci oropali državljanskih pravic in ga kot Juda razžalili, zato se je nujno znašel med revolucionarji. (o mnenju privržencev komunistične revolucije, ki se sklicujejo na sicer pravo razlago križa; iz pisma Don Gonzalu Fernandezu de Cordova)

• Tako je po vašem mnenju ravnala sv. Elizabeta Ogrska. Kneginja se je iz dolžnosti sicer udeleževala plesov in grajskih zabav. Od tega pa ni trpela škode, marveč je imela duhovni dobiček. Zakaj? Zato, ker se silni ognji (ljubezni do Boga) v vetru (skušnjav) razplamenijo, mali pa ugasnejo! (iz pisma svetemu Frančišku Saleškemu)

• Sami ste šli korak naprej, ko ste zatrdili, da more ljubezen do Boga – v nekem smislu – celo sprevreči položaj in poplemenititi stvari, ki so same po sebi neopredeljene ali celo nevarne. Takšni sta na primer hazardna igra in ples (seveda ples iz vaših časov), če ju opravljamo za razvedrilo in ne zato, ker bi bili nanju navezani, in za kratek čas, da nas ne bi utrudila ali omamila. In še to si privoščimo redkokdaj, saj ne sme postati vsakdanje opravilo, temveč razvedrilo. (iz pisma svetemu Frančišku Saleškemu)

• Ko sem zvedel, da se je začel postopek za razglasitev blaženim staršev svete Terezije Deteta Jezusa, sem vzkliknil: »Končno postopek svetniške dvojice! Sveti Ludvik IX. je postal svetnik brez svoje Marjete, sveta Monika brez svojega Patricija, medtem ko bo Zelija Guérin razglašena za svetnico skupaj s svojim možem Ludvikom Martinom in hčerko Terezijo!« (iz pisma Lamuèlu, kralju v Masi)

• Vzorna žena – tako pravite – da na osebno urejenost, milino in udobnosti: »Napravlja si odeje, tančica in škrlat sta njeno oblačilo ... Moč in milina sta njen okras.« Toda brž dodajate: »Minljiva je lepota, žena, ki se boji Gospoda, ta je hvale vredna.« Tudi lepota je božji dar. Pohvalna je skrb, da se zlasti ženska oblači okusno in elegantno. Še lepotil ne smemo marsikdaj zavračati. Toda vse to je minljivo. Zanesljivejše in trajnejše je dejstvo, da smo božji prijatelji in nas z njim povezuje pošteno življenje in iskrena pobožnost. Oboje moramo gojiti kakor že imenovane kreposti ali še bolj kot te. (iz pisma Lamuèlu, kralju v Masi)

• Pustinja jim [cerkvenim očetom] ne pomeni zatočišča kot protiutež pokvarjenemu svetu; tudi ne kraja, kjer Bog v samoti na izbran način govori človekovemu srcu. Nasprotno. Puščava je zanje bojišče, kamor se puščavniki hodijo bojevat s hudičem, dokler ga ne premagajo, kakor je storil Kristus. (iz pisma Krištofu Marlowu)

• Nekateri pa sami pri sebi sklenejo takole: »Jaz se zmenim z Njim neposredno.« Zato vam ne sledijo na poti k spovedniku, posrednikom med Bogom in grešnikom po Kristusovih besedah apostolom: »Komur boste grehe odpustili, so jim odpuščeni.« Ne doumejo pač, da spovednikova naloga ni v tem, da bi razglasil že dobljeno odpuščanje grehov, marveč da daje odpuščanje po sodni odločitvi. Takšnega sodnega odloka ne sme uravnavati naključje (»Ker si mi priljubljen, zato ti oduščam«), marveč se mora opirati na zanesljiva in preverjena dejstva, ki jih lahko izraža sam spovedanec s svojo spovedjo. (iz pisma Francescu Petrarci)

• Cerkev danes želi, naj bi pri spovedi ne poudarjali toliko obtožbe grehov, kolikor spreobrnitev v svetopisemskem izročilu, se pravi kot zapustitev grešne poti, predvsem pa kot zbližanje z Bogom in ljubeč objem z njim. (iz pisma Francescu Petrarci)