Jože Lampret

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo 19. januar 1903({{padleft:1903|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})
Šoštanj[d]
Smrt 25. maj 1969({{padleft:1969|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:25|2|0}}) (66 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija[d]
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska[d]
Poklic duhovnik, partizan

Jože Lampret, slovenski duhovnik in partizan , 1903—1969.

Navedki[uredi]

  • Mislim, da bi za odgovor lahko citiral besede slovenskega pisatelja in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja, ki jih je priobčil v »Naši zvezdi« 1939/40: Sedaj pa nalašč med ljudstvo, v boj za njegove pravice. Boj za pravice delovnega ljudstva je bil eden izmed glavnih nagibov, da sem se odločil za duhovniški poklic. Močna socialna teţnja in orientacija izvira ţe iz gimnazijskih let. (o odločitvi za duhovništvo)[1]
  • Pametni so in spremljajo razvoj v svetu, nespametni pa prisegajo na statičnost starih sistemov, ki so preživeli.[1]
  • Vse življenje sem se boril za hlapca Jerneja, na koncu sem postal sam hlapec Jernej! (o izgonu iz Dravske banovine)[1]
  • Zdelo se mi je, da je pred mano svetopisemski rod Makabejcev, ki prisega: V imenu troedinega Boga in slovenskega naroda velja, da smo kladivo, kladivo v rokah Boga. (o prisegi Rabske brigade)[1]
  • Salus animarum et populi suprema lex esto. To me je gnalo in vodilo v partizanih. Prepričan sem, da sem storil vse za blagor neumrjočih duš in za blagor svojega takrat tako strašno trpečega naroda. Zaradi tega sem bil suspendiran. Prav zaradi teh visokih in idealnih nagibov sem vzel nase teţko breme partizanskega ţivljenja. Suspenza in njegovih obveznosti v svoji vesti nisem mogel priznati. Kaj bi namreč pomenil duhovnik v partizanskih enotah, ki ne bi maševal, delil svetih zakramentov, ki ne bi pridigal in ne poučeval verouka v takratnih partizanskih šolah. Takšen duhovnik bi bil kakor okleščeno drevo. Kakor je bila velika potreba in dolžnost dušno-pastirskega delovanja v partizanskih enotah, prav taka je bila potreba med civilnim prebivalstvom na osvobojenem ozemlju Štajerske. (o suspenzu)[1]
  • 16. februarja se je XIV. divizija prebila na Paški Kozjak, v naslednjih dneh pa so se njene enote bojevale na širšem območju Graške gore in na Pohorju. Nepozaben je bil boj med manj kot 1000 slabo oboroţenimi borci in skoraj 3000 močmi moderno oborožene nemške vojske. V kmečki hiši pri Podjavoršku so bili vsi prostori v krvi… domači so obvezovali ranjence… utrujeni in izčrpani so morali borci pri minus tridesetih stopinjah in ob stalnem nemškem obstreljevanju nositi ranjene borce na tisoč metrov visoki Paški Kozjak… Kmet Karajan je štel borce, ki so gazili visok sneg, in ko jih je naštel 517, je zagledal Jožeta. »Pa ste to res vi, naš župnik iz Graške Gore?!« O tem so kmalu zvedeli tudi drugi. Če pa je Lampret v tej vojski, so govorili domačini, potem je to poštena vojska, in pomagali so, kolikor so mogli. (o pohodu 14. dvizije)[1]
  • Mariborčani/ke! Največji politični praznik slovenskega naroda in vseh jugoslovanskih narodov se bliža svojemu koncu. Iz vse SlovenijeJugoslavije poročajo o obilni udeležbi zavednih Slovencev in Slovenk, ki so izvršili svojo dolžnost. Mariborčani/ke ali hočete zaostajati za ostalimi Slovenci! Kmetje hodijo na volišča v snegu do kolen, starci-starke prihajajo z vedrimi obrazi v volilne lokale, da oddajo svoje glasove za Tita – ljudsko fronto, to je za vse pridobitve, za katere so prelili kri sinovi in hčere naših jugoslovanskih narodov. Prvič v zgodovini Slovenci in Slovenke tajno in svobodno volimo. (govor v Mariboru leta 1945)[2]
  • Prihajati domobranske kurate… klerikalne duhovnike… ustaše, ki so znali bolje ravnati z brzostrelko kot z monštranco… Vsi kažejo svojo jurisdikcijo in se mi režijo v obraz, in škofa ni sram pred resnico, ki stoji gola pred njim. Molčal sem in v srcu sklenil, da ne bom sluţil škofu, ki ga trpljenje slovenskega ljudstva ni premaknilo niti za ped iz njegovih reakcionarnih stališč. Sklenil sem, da bom poslušal glas svoje vesti in svojega ljudstva. (o škofu Tomažiču)[1]
  • Duhovnik, ki želi služiti oltarju in svojemu ljudstvu in je od oltarja odtrgan v večni nevarnosti, da na poti k večni sreči omahne in pade.[1]
  • Moj pogreb naj se ne objavi v nobenem časopisju. Ne želim nagrobnih govorov in vencev. Pokoplje naj se me cerkveno z enim duhovnikom, če bo to dovolila cerkvena gosposka. [3]
  • Vse svoje življenje sem posvetil graditvi božjega kraljestva na zemlji in realizaciji evangelijskega nauka o socialni pravici ter humanističnega socializma doma in v svetu – nad obema internacionalizmom, tj. nad praktičnim krščanstvom in mednarodnim socializmom, sem globoko razočaran. Niti eden od njiju se povsem ne uresničuje – če se bo sploh kdaj uresniči (zapis v oporoki)[2]

O njem[uredi]

  • Rad ga imam, vendar ga ne morem do kraja doumeti. Njegovo krščanstvo je preveč navezano na druţbena sredstva. Vedno ga je bolj mučilo ravnotežje med sociologijo in teologijo kot pa skladje med revolucijo in eshatologijo. Ob njem sem vedno izraziteje čutil nalogo prihodnjega krščanstva, kako spojiti preobrazbo sveta z evangeljsko ljubeznijo. (Edvard Kocbek, slovenski pisatelj in politik)[1]
  • Glej, da boš samo duhovnik, ne smeš biti pristaš nobene skupine OF, tudi krščanskosocialistične ne. (Metod Mikuž, slovenski duhovnik in zgodovinar)[1]
  • Jože Lampret, tvoja vizija je bila pravična, humana, socialistična druţba, ki bi imela v svoje temelje vzidana velika spoznanja znanstvenega socializma in tudi etične ter moralne vrednote, kakršne je nosilo v sebi prvo krščanstvo. Odločil si se, da se boš za uresničevanje te vizije dosledno in zavestno bojeval vse življenje. Po tej poti si zvesto hodil vse od mladih semeniških let, pa potem kot kaplan in župnik po oddaljenih farah. Povezoval si se z delavci, od blizu spoznaval bedo revnega kmečkega življenja, spodbujal in tolažil, bil trpin med trpini, toda obenem nepopustljiv bojevnik za pravico in resnico. (Tone Fajfar, slovenski politik)[1]
  • V večnem spominu boš ostal Pravični in ne boš se bal slabe obsodbe! (Metod Mikuž, slovenski duhovnik in zgodovinar) [3]

Viri[uredi]