Avguštin iz Hipona

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
(Preusmerjeno s strani Sveti Avguštin)
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo 13. november 354
Thagaste[d]
Smrt 28. avgust 430 (75 let)
Hippo Regius[d]
Državljanstvo Starorimska civilizacija[d]
Poklic filozof, teolog, avtobiograf, glasbeni teoretik, pridigar, zgodovinar, pesnik, duhovnik, pisatelj
Pokopan Bazilika San Pietro in Ciel d'Oro

Avguštin iz Hipona, rimski škof, teolog, svetnik ter cerkveni oče in učitelj, 354–430.

Navedki[uredi]

  • Gospod, ti nas spodbujaš, da te z veseljem hvalimo, ker si nas ustvaril zase, in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi. (Izpovedi 1,1; v: Bogoslužni molitvenik)[1]
  • Gospod, ti nas spodbujaš, da nam je radost, tebe hvaliti, zakaj k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi. (prevod Anton Sovre)[2]
  • In vendar je ravno najmanjši tvojih apostolov /.../, ko je strl napuh cesarskega namestnika [Sergija] Pavla in ga uklonil pod lahki jarem Kristusa ter napravil iz njega podložnika velikemu kralju, rad opustil svoje ime Savel in se poslej tudi sam imenoval Pavel v znamenje in v spomin na to veliko zmago. (o spremembi imena svetega Pavla ob dogodku, opisanem v Apd 13,4-12)[3]
  • Moje hotenje je obvladoval sovražnik in zvaril mi je iz njega verigo in me vklenil. Zakaj iz napačnega hotenja se je rodila sla, in ker sem začel streči sli, mi je prešlo v navado, in ker se navadi nisem upiral, je nastala iz nje nujnost. To so bili – rekel bi – členki, sklopljeni drug v drugega (zato govorim o verigi), ki so me držali vklenjenega v trdo suženjstvo. (o lastni zasvojenosti s spolnostjo)[4]
  • »Gospod, daj mi čistost in vzdržnost,« sem dejal, »samo ne še takoj.« Zakaj bal sem se, da bi me bil utegnil prehitro uslišati in mi prehitro ozdraviti bolezen poželjivosti, ki mi jo je bilo prijetneje nasičevati kakor ugaševati.[5]
  • Glej, pred dušo se mi nejasno prikazuje Trojica, ki si ti, moj Bog. Zakaj v Začetku naše modrosti, ki je tvoja, iz tebe rojena Modrost, tebi enaka in večna s teboj, Oče, to je, v svojem Sinu si ustvaril nebo in zemljo. /.../ In ker sem veroval, da je moj Bog trojstvo, sem po svetih izrekih iskal dalje v njegovem Svetem pismu, in glej: tvoj Duh je vel nad vodami (1 Mz 1,2). Glej: moj troedini Bog – Oče, Sin in Sveti Duh, stvarnik vesoljnega stvarstva. (o kontemplativnem delnem (nepopolnem) videnju Svete Trojice).[6]
  • Bog je v svete knjige, ki jih je sam navdahnil, namenoma natrosil težkoč, da bi bili mi prisiljeni marljiveje se vanje poglabljati in jih reševati, pa da bi v lastno korist spoznali svojo omejenost ter se vadili v dolžni ponižnosti.[7]
  • Ljubi in delaj, kar hočeš.
  • Ljubezen do bližnjega vključuje tudi ljubezen do sebe.[9]
  • Moja duša naj te hvali, da te bo ljubila, in izpoveduje naj ti tvoja usmiljenja, da te bo hvalila.[10]
  • Ko bi ga ti doumel, bi to ne bil Bog.[11]
  • Slabi časi, težki časi – tako pravijo ljudje. Mi smo časi. Kakršni smo mi, taki bodo časi.[12]
  • Kdor je všeč sebi, je všeč neumnemu človeku, kajti zagotovo je neumen, kdor je všeč sebi.[13]

Adeodat[uredi]

  • Pridružila sva si še mladega Adeodata, sina mojega mesa, ki se je rodil iz mojega greha. Ti [Bog] si storil dobro z njim. Bilo mu je komaj petnajst let, a po duhu je prekašal že marsikaterega zrelega in učenega moža. (o svojem sinu, ko je bil krščen skupaj z njim in Avguštinovim prijateljem Alipijem)[14]
  • Med mojimi spisi je knjiga, ki nosi naslov O učitelju. Delo vsebuje zapis razgovora, ki sem ga imel z njim [Adeodatom]. Ti [Bog] veš, da so vse misli, ki jih vpleta tu v vlogi mojega sogovornika, njegova duševna last iz dobe, ko mu je bilo šele šestnajst let. Pa še mnoga druga čuda sem doživel na njem, tako da me je bilo kar strah njegovih velikih darov.[15]

Deset Božjih zapovedi[uredi]

  • Bog je zapisal na tabli postave to, česar ljudje niso brali v svojih srcih.[16]
  • Kakor obsega ljubezen dve zapovedi in nanju Gospod nanaša vso postavo in preroke /.../, tako so tudi desetere zapovedi razdeljene na dve tabli. Tri so bile zapisane na eno in sedmere na drugo tablo.[17]

Molitev[uredi]

  • Preletite vse molitve, ki so v Svetem pismu, in ne verjamem, da bi mogli v njem najti kaj takega, kar ne bi bilo zajeto v Gospodovi molitvi.[18]
  • Tebi, Gospod, ki je tvojim očem odkrito vse brezno človeške vesti, kaj bi moglo biti tebi, Gospod, skrito v meni, tudi če bi se ne hotel dati tebi izpovedati? Saj bi le tebe sebi prikrival, ne sebe tebi. (o lastni iskrenosti v molitvi, ki je vir Božjega spoznanja)[19]

Spolnost[uredi]

  • Zakaj bi se sicer ono opravilo zakoncev prekrivalo in skrivalo celo pred očmi otrok, če ne zato, ker ne morejo opraviti te hvalevredne združitve brez sramotne sle? Prav zaradi nje sta zardela tudi prva dva, ki sta pokrila svoje sramotne ude, katerih se jima pred tem ni bilo sramovati, saj so bili kot delo Boga vredni hvale in slave. Zakrila sta jih, ko sta zardela, in zardela sta, ko sta po svoji nepokorščini začutila nepokorščino svojih udov. (o posledicah zaradi nepokorščine Bogu glede zapovedi o drevesu dobrega in slabega)[20]
  • Kogar je Stvarnik obljubil, tega je dal Stvarnik in ne spolna združitev; kdor je rojen, je božje delo.[21]
  • Tudi če se kdo s temi organi združuje s hotnico, je zato tako občevanje naravno, dasi ni hvalevredno, ampak vredno obsojanja. Če pa kdo pri tem uporablja, četudi pri svoji ženi, del telesa, ki ni namenjen spočenjanju, je to protinaravno in nečisto.[22]
  • Naj zakonci v svojem opravilu, čeprav je dovoljeno in častno, ne zardevajo zaradi njega in se ne izogibajo pogledu ter iščejo samote, in ne bo več bolezni! (o prenehanju sramu v primeru prenehanja tabuiziranja spolnosti)[23]
  • Nedopustno in sramotno se tudi z zakonito ženo združi, kdor se izogiba spočetja. To je storil Onan, sin Jude, in ubil ga je zaradi tega Bog.[24]

Sveta Marija[uredi]

  • Marija je bolj blažena zaradi sprejetja Kristusove vere kakor pa zaradi spočetja Kristusovega telesa.[25]
  • Marija je ostala devica ob spočetju svojega Sina, devica ob porodu, devica, ko ga je nosila v svojem telesu, devica, ko ga je hranila na svojih prsih, devica vedno in vselej.[26]

Sveta Monika[uredi]

  • Ali bi bil mar ti, Bog usmiljenja, mogel zaničevati skrušeno in ponižano srce vdove, čiste in trezne, ki je pogosto in z veseljem dajala vbogajme, ki je rada ustrezala in služila tvojim svetim, ki ni noben dan pozabila položiti darov na tvoj oltar, ki je brez prestanka po dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, zahajala v tvojo cerkev – ne da bi poslušala prazne bajke in blebetave marnje starih žensk, ampak da je poslušala tebe v tvoji besedi in ti njo v njenih molitvah? Ni te prosila ne zlata, ne srebra, ne kake druge minljive in nestalne dobrine, temveč rešitev duše svojemu sinu.[27]
  • Svojo taščo, ki ji je bila od kraja zaradi ovaduških prišepetavanj hudobnih dekel precej gorka, si je s poslušnostjo, vztrajno potrpežljivostjo in ljubeznivo krotkostjo tako uklonila, da je žena sama od sebe izdala sinu obrekljive donašalke, ki so kalile družinski mir med njo in snaho, ter zahtevala kazen. Patricij je zelo gledal na red v hiši in skrbel, da je družina živela v slogi, zato je dal – iz poslušnosti do svoje matere – zatožene dekle pretepsti, kot je razsodila tožnica; in tašča je celo sama zagrozila, da čaka tudi vsako drugo enako plačilo, ki bi ji z namenom prikupiti se ji prinašala o snahi hudobne čenče na uho. Poslej si ni upala nobena več spletkariti in ženi sta živeli v prelepi složnosti in prisrčnem prijateljstvu.[28]
  • Kjer je le mogla, povsod se je pokazala kot posrednica miru med dušami, ki so živele v prepiru in razporu. Če je morala pri tem z obeh strani poslušati najtrpkejše očitke druge zoper drugo, s kakršnimi si nesloga navadno olajšuje neprebavljeno togotnost, ko izdehteva ob jedki strupenosti pred navzočo prijateljico preobilje svojega sovraštva nad odsotno neprijateljico, ni mati opazk ene nikoli izdajala drugi, razen takih, ki bi utegnile pripomoči do sprave.[29]

Viri[uredi]

  1. Izpovedi 1,1; v: Molitveno bogoslužje, Bogoslužni molitvenik II, stran 932.
  2. Avguštin, Izpovedi, Celje 1978, stran 5.
  3. Izpovedi 8,4; v: Avguštin, Izpovedi, prevod Anton Sovre, priredba Kajetan Gantar, Mohorjeva družba, Celje 2003, stran 152.
  4. Izpovedi 8,5.
  5. Izpovedi 8,7.
  6. Izpovedi 13,5; primerjaj 13,11.
  7. Pij XII., De afflante Spiritu, Škofijski ordinariat v Mariboru, stran 31.
  8. Wilhelm Mühs (zbral), Kompas duha: 365 misli o glavnih krepostih, Novi svet, Ljubljana 2007, misel 360.
  9. Misliverzi.com.
  10. Avguštin iz Hipona, Izpovedi.
  11. Sveti Avguštin, Sermones 52,6,16.; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 230 (COBISS).
  12. Franc Rode, Stati inu obstati, Družina, Ljubljana 2001, stran 211.
  13. Ognjišče, leto LIV, številka 627, avgust 2018, stran 59.
  14. Avguštin, Izpovedi 9,6; v: Avguštin, Izpovedi, prevod Anton Sovre, priredba Kajetan Gantar, Mohorjeva družba, Celje 2003, stran 178.
  15. Izpovedi 9,6.
  16. Sveti Avguštin, Enarratio in Psalmos 57,1; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 1962.
  17. Sveti Avguštin, Sermones 33,2.2.; v: Prav tam, člen 2067.
  18. Sveti Avguštin, Epistulae 130,12,22; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 2762.
  19. Avguštin, Izpovedi 10,2; v: Avguštin, Izpovedi, prevod Anton Sovre, priredba Kajetan Gantar, Mohorjeva družba, Celje 2003, stran 195.
  20. Avguštin iz Hipona, Zakonski stan in poželenje, prevedla Nataša Homar, Študentska organizacija Univerze, Ljubljana 1993, stran 79 (COBISS).
  21. Zakonski stan in poželenje, stran 89.
  22. Zakonski stan in poželenje, stran 98.
  23. Zakonski stan in poželenje, stran 117.
  24. Avguštin iz Hipona, De coniugiis adulterinis, 1, II, n. 12; v: papež Pij XI., Okrožnica papeža Pija XI o krščanskem zakonu, Leonova družba, Ljubljana 1931, stran 17 (COBISS).
  25. Sveti Avguštin, De sancta virginitate 3; v: Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 506.
  26. Sveti Avguštin, Sermones 186,1; v: Prav tam, člen 510.
  27. Avguštin, Izpovedi 5,9; v: Avguštin, Izpovedi, prevod Anton Sovre, priredba Kajetan Gantar, Mohorjeva družba, Celje 2003, stran 88.
  28. Izpovedi 9,9.
  29. Izpovedi 9,9.